Maya sreča Gayo

Magija energije… občutek popolnosti… metafizična očarljivost nemogočega… razblinjeni dvomi o realnosti… domišljijski svet sprevržen v otipljivo resničnost nestvarnega, mitološkega, čarobnega sveta… GAYA…

S solznimi očmi je Maya prvič zrla vizijo Gaye. Občutki, ki so ji spreletevali telo in misli so bili nepopisljivi. Energije valovi so ji suvali telo, a vendar se ni premikala. Prsni koš ji je zaplaval, skoraj se je ločil od njenega telesa, a hkrati še nikoli ni bil bolj povezan s telesom. Srce ji je bilo v neenakomernem ritmu, a je bila v sebi tako mirna, kot že dolgo ni pomnila. V glavi je čutila neznosen pritisk, a že v naslednjem trenutku popolni spokoj. Že sama prisotnost Gaye jo je navdajala z upanjem v prihodnost, ko pa je pomislila, da dejansko zre svojo mater, je popustila in padla v jok.

Vedela je, da ni žalostna ali nesrečna, a vseeno ni mogla več zadrževati solza, ki jih je hranila za ta trenutek celo življenje. Končno je povzdignila pogled in se osredotočila na vizijo pred očmi. Ni videla osebe, fizično prisotne. Videla je meglico, oblak in hkrati kristalno vodo in slap. Videla je zelenečo travo im mogočen gozd, modro nebo, ki se je spremenilo v širni ocean in gore, ki so zrasle iz vode in se spremenile v pesek, zemljo. Videla je puščave, ki so se v vetru spremenile v nasipe in nasipe, ki so postali piramide. Videla je pragozd, ki se je spremenil v mesto in mesto, ki je postalo zadušljiv oblak. Videla je prečudovit sončni vzhod, ki se je spremenil v zadimljen zahod bele blede krogle, ki se je izgubila med stolpnicami, ki jim ni videla vrha. Videla je črnino, ki ni popustila...

Videla je Gayo, videla je celoten planet, kakršen je bil, kakršen je in kakšen lahko postane. Videla je začetek in konec, sedanjost in verjetno prihodnost.

Na koncu se je vizija iz črnine prelevila v vizijo Gloomire, kakršno ji je pokazal oče in zrla je v žensko lepoto, ki nikoli ne umre. Videla je svojo mater in bila mirna v srcu. Počakala je še trenutek, užila mir, ki jo je preveval in spregovorila:

»Gaya, z veseljem prihajam predte.« medtem ko je pokleknila na eno koleno in se zazrla v tla. »Sprejmi me kot vestno služabnico Zemlje, naj služim tebi, Gaya, saj s tem služim planetu, sebi in vsem živem«

Gaya je bila nekaj časa tiho, potem pa se je slišal njen glas, ki je bil ženski, a nedefiniran. Bilo je kakor bi vse žene sveta govorile v en glas s polnim zaupanjem same vase:

»Maya, ljubezen mojo imaš vso. Zate in za tvojega očeta sem živela, ko sem bila še ujeta v telo, zate in za vse ljudi na Zemlji živim sedaj, ko sem svobodna, tvoj oče pa me spremlja vedno in povsod. Pusti mi, da odklenem darove, ki so ti bili dani z rojstvom. Darove, ki jih imaš zaprte v srcu in ki so te vodili na poti do mene. Darove, preko katerih boš prišla z učenjem do te mere, ko ti telo ne bo več potrebno, kajti predstavlja le kletko za tvojo energijo in dokler se je ne naučiš nadzorovati se je ne boš mogla otresti, niti želela. Namenjena si veličastju, namenjena si odrešitvi in očiščenju Zemlje. Namenjena si biti ob meni in usmerjati enrgijo narave v pravilen tok. Naj ti to ne bo breme, ampak kakor izražanje ljubezni, kakor dihanje in življenje samo.«

Maya je ostala brez besed. Počutila se je majhno in nemočno, saj je ob teh besedah moči in pomembnosti začutila strah odgovornosti, ki ji je bila dana. Zavedela se je, da je na ta trenutek čakala celo življenje, a ji je ob vsem tem strah zameglil pogled. V glavi je začutila pritisk in v ušesih ji je začelo piskati. Izgubila je nadzor nad telesom in zaplavala v črnino in sen.

Prebudila se je in odprla oči. Zagledala je tla in ugotovila, da leži nemočna. Začutila je prisotnost Gaye in se dvignila. Počutila se je neznansko lahko in videla svoje telo, kako se oddaljuje od nje, še vedno zleknjeno na tleh. Ugotovila je, da lebdi v zraku, a še preden se je lahko začudila in ustrašila je zaslišala Gayo:

»Ne boj se Maya. Drugače ne gre. Ne morem ti odkleniti moči, ki jih imaš drugače kakor v energijskem stanju. Tvoje telo je še vedno živo in čaka, da se vrneš vanj. Skozi učenje in meditacijo boš spoznavala svoje moči in pravilno uporabo le njih. Nikar se jih ne boj, sprejmi jih kot del sebe, ki ti je namenjen. Uporabi moči za dobro vsega živega in pomagaj ljudem razumeti njihove zmote. Pomagaj mi popeljati Zemljo v čudovito magičnost narave, ki je nekdaj bila. Pomagaj mi spet prebuditi drevesa, naj sama povedo ljudem kaj delajo. Naj narave spet zaživi v celoti. Ustaviva hiranje in umiranje planeta, kajti to je najina usoda. Če nama ne uspe, bo tema prišla nad vse kar živi, nad celoten planet, ki ne bo poznal več svetlobe, sreče ali nesreče, le smrt in temo.«

Maya je začutila popoln mir, začutila je svoje poslanstvo v energiji vesolja in prepustila se je usodi. Kar naenkrat je iz nje planil curek svetlobe, ki jo je zaslepil, začutila je neverjetno toplino, ki je bila kakor droga. Ni se je mogla naužiti, a je svetloba hitro zamrla. Občutek je minil, a spomin nanj je ostal.

»Kar si pravkar čutila, je energija Zemlje, moja energija« ji je zašepetala Gaya. »Vate je prodrla energija življenja, Zemlje, narave... Pomni ta občutek vedno, kajti to je gonilna sila vsega. Če dopustiva človeku uničiti Zemljo, ubiti naravo, bo s tem izničena najčistejša energija vesolja in skupaj z njo, naravo, tudi jaz in ti!«

Maya je polna moči, novih upanj in optimizma rekla le:
»Nikoli ne pozabim, Mati!« in se spustila nazaj v svoje telo.

Odprla je oči, se vstala in s sijem v pogledu odkorakala v svet, nazaj k bratoma, v naravo, katero je sedaj čutila v srcu na čisto drugačen način. Prišla je do hrasta, poslušala igro vetra v krošnji, slišala očetovo ime in zaprla oči. Zagledala je energijski svet, ki se je pretakal kakor najlepša milnica, ki v odsevu sonca plava na gladini deroče reke. Prepustila se je igri barv, umirila in začela usmerjati energijske tokove. Usmerila jih je k Gayi in ko so tokovi prešli njo, so se podeseterili in postali močnejši, barve pa še bolj čudovite.

Odprla je oči in zagledala hrast ob katerem je bila. Nič se ni spremenilo. Postala je žalostna, saj je upala, da bo svet postal čisto drugačen. Naglas je vzdihnila in potočila solzo.

»Zakaj si žalostna?« Jo je presenetil globok glas. Vzdignila je pogled in se zazrla v temnozelene tolmunčke v katerih je odsevala energija narave. Presenečeno je ugotovila, da zre v hrastove veličastne oči...