Prostranost neba, ki uzre jo oko,
se meriti more le s kapljo dežja,
ki ustne njegove in njeno rokó
poljublja, iz večnega vabi gorja.
Oba tako daleč, ne vidita se,
a klic ju obzorja povabi v svoj gaj,
izkusila bosta, sprejela prav vse,
kar sonce ju prosi - popelje ju v raj.
Tam pesem je, smeh le, glej, spet zaživi!
Ko ustnic se njenih njegove naužé,
v večnosti združen ta par oživi,
ves srečen v ljubezni zleti nad goré.