Ko pride trenutek, ko čisto sem sama,
so z mano spomini, spomini o nama,
le kje je, o kje, ta nebeška omama,
ki z nama bila je od zore do mraka?
So dnevi, noči bile tista napaka,
ki moja sedaj ta brezkončna je tlaka,
al' to so le misli te moje zlonosne,
vse bolj in vse bolj, dragi moj, so neznosne.
Ko vedel bi, ali oči moje rosne
resnico morda ali laž govorijo,
tedaj bi začutil, če še tam norijo
plameni v srcu, če ti še gorijo.