Lahko bi izustila nemosti krik,
mogoče zgolj blago, neslišno ječanje,
a mojim besedam dopusti odmik,
v presežku občutim, da ni smisla zanje.
Ni me prepričala zrisana zgodba,
si kot nedodelana shema poraza,
nemara vseh smelih podvigov obsodba,
me čaka v tvojih niansah obraza.
Vse bolj prozorne so želje, je glas
v ruševinah moči, da naju ni večnost ujela,
lahko pa kot steklo razbijem ta čas,
da óstrosti dobrih črepinj, s sabo bom vzela.