Rože s kamnitega vrta
vklesane s solzami
krasijo tvoj grob.
So to rože jeseni?
Saj so vendar otožne -
točijo dežne kaplje
in ne snežink.
Kako to,
da te je hudič vzel
v pomladi mojega življenja,
ko sva komaj zaživela
in začela hoditi
po doslej neprehojeni poti?
Ne, ne verjamem...
Je vodila v pekel?
Je bil moj pogled
pogubljenje?
So ti ustnice dale
smrtonosni poljub?
Po tej poti zdaj hodim sama
in občutek imam,
da vodi
le do kraja brez povratka -
tvojega groba,
čigar spomenik je prazen,
mrtvohladen
in ne pomeni nič.
Je le še en kamen brez oblike
v množici drugih,
ki tvorijo brezkončno
kamnito puščavo.
Zakaj čutim,
da so jih ustvarile moje solze,
da si le še en kamen,
ena solza,
ena dežna kaplja,
ena snežinka,
ena roža?
V mozaiku drugih
še zadnja,
ki me vodi v odrešenje -
k luči,
ven iz pekla,
a brez duše...
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
