Uročena

10. Uročena ( v pesnitvi LUNIN SIN )

(avtorja: Dušan Enova
in Dominika Portić)

V očeh se zdaj njenih še iskra razširi,
svetloba me njena zdaj čisto pomiri.
Oči si pomanem in že sem v dvorani,
z bogastvom ozaljšani španski sobani.

Pogledi usmerjeni vsi so zdaj vame,
ko stopam po poti, le ona bo zame.
Jo primem za dlan snežno belo ob spevu,
želim si, ta ples naj konča se ob dnevu.

»Moj dragi« mi nežno takrat zašepečeš.
»Minila bo noč, ko v svetlobo se mečeš.
Stran stečem še preden bo polnoč odbila,
ne čakaj me, v revnih se hišah bom skrila!«

»Ne hodi še proč ti ljubezen mi mila!
Ti duša zvestobo je že obljubila!«
Ljubezen je tákrat oba zapeljala,
a ura za naju ni v času obstala.

Konča se plesánje ob zvoku z zvonika,
Je ura dvanajsta, hitiš prek hodnika.
te groza v očeh je iz dvorane spodila,
še čevelj si tam na stopnišču pustila.

So noge kar same za tabo me nesle,
življenje ti sile so skoraj odnesle.
Pepel te srebrni počasi prekrival,
na klopci boš kip se s solzami umival.

»Čarobna kočija je mimo speljala,
zdaj mnoga življenja jaz te bom čakala.
V nikogar se nikdar ne bom zaljubila,
le tebe ob snidenju spet bom vzljubila.«

»So čevlji edina mi strast še v življenju,
vse zanje dajala bom v tem hrepenenju.
Le tebe pa večno si bom jaz želela,
za dan ko me najdeš spet, bom še živela.

Na smrt sem sam žalosten sredi dvorane,
na čeveljce misel, odprejo se rane.
Pogledi zvedavi spet uprejo se vame,
jaz padem, a nihče ne zmeni se zame...

Ležim tam, zaslišim le tiho mrmranje:
» Tisti čevlji, tako vražje čudoviti so ! »
» Los zapatos, son tan condenadamente hermosa ! »
» Those shoes, they are so damn beautiful ! »