4. Amarant ( v pesnitvi LUNIN SIN )
(avtorja: Dušan Enova in Dominika Portić )
» Kje je le ostala Vila moja zala?
Kam je zdaj odšla le, bi se mi predala?«
Taka so vprašanja, tavajo brez cilja,
da jo našel spet bi, ni predolga milja.
Pot pod noge vzame tujec Bledolični,
že je dan, približa se utrdbi mični.
Skrit v grmovju, da bo padla tema čaka,
deček majhen pa po potki prikoraka.
Detece cigansko se je izgubilo,
volčje ga oko je v grdo past zvabilo.
Lune sin pa vidi hudo to sramoto,
zob njegov raztrga volka v grdo gmoto.
Lunin sin glasno zatuli, zmagoslavno,
a v drobovju že začuti močno bolečino,
zvok pištole, iz dneva, pahne ga v temino,
dvigne se kot človek, zgleda nadnaravno.
Teče v žilah Amarant, kot kri, barvilo,
ki nesmrtno, rajsko rožo bo gojilo,
čutimo jo kot vrlino, zadnje vino,
Sveti gral, ki je spremenil zgodovino.
Ob kurišču slavje so cigani imeli,
za rešitev fantka, družno so zapeli,
tja v daljavo čula se je pesem srčna,
oda Njej, ki v duši raste, želja močna:
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
