NALOGA

So trenutki, ko moramo slediti pretanjenemu občutku in se podati po drobnih stezicah, in če smo dovolj vztrajni, se nam na koncu odprejo nova morja in obzorja. A vedno ni tako, včasih med stezicami zaidemo in se znajdemo v neskončnem blodnjaku slepih ulic. Takole se mi je prigodilo.

Zazvoni, ali bolje rečeno zaigra melodija telefona na moji pisalni mizi. Prebudi me iz obilice tekočega dela. Pograbim slušalko in se oglasim. Na drugi strani žice se oglasi enolično neoseben glas direktorjeve tajnice:
»Živijo! Direktor želi govoriti z vami. Oglasite se v njegovi pisarni.«
»Živijo! Kdaj pa?«  
»Najbolje kar takoj, kasneje ima neke sestanke,« z nespremenjenim glasom nadaljuje tajnica.
»Prav, se oglasim. Lepo bodi.«
»Ti tudi.«

S tesnobnim občutkom v prsih potrkam na vrata direktorjeve pisarne.
»Naprej!« se zamolklo oglasi glas z druge strani vrat.
»Pozdravljena, kolegica! Vašo pomoč bomo potrebovali,« me z vedrino v očeh ogovori.
»Kako lahko pomagam?« tiho odvrnem.
»V našem mestu se mudi eden naših največjih odjemalcev, izvršni direktor nabave, a mi o njegovem bivanju v našem mestu ne vemo ničesar. Tako da se upravičeno bojimo, da se ozira po naši konkurenci, oziroma želi navezati stike z njimi. Zato vas želimo poprositi, da bi izvedeli vse o njegovih namerah, s kom se srečuje, kam je namenjen, kje obeduje, skratka vse, vse o njem.«
»Kako naj pa jaz to izvem?«
»Dajte no, saj nismo otroci. Uporabite vse vaše ženske čare.«
Spodvijem ustnice in pogoltnem slino, a ne rečem ničesar. Medtem je direktor nadaljeval:
»Z vašo očarljivostjo in lepoto to zagotovo ne bo težko. Poleg tega pravijo, da je šibek glede ženskih kril. Shranite vse račune. Izplačali vam bomo tudi dnevnice. Tukaj je njegova fotografija,« in mi izroči natisnjeno fotografijo gospoda, o katerem bi morala izvedeti vse o njem in o njegovih nakanah. Fotografijo je očitno moral najti nekje na svetovnem spletu.
»Srečno!« me še pospremi z vedrim glasom, ko zapuščam pisarno.

Doma se izgovorim na nujno službeno pot in se napotim proti hotelu. Naročim si večerjo v hotelski restavraciji in razmišljam, kako naj se mu približam, da ne bo videti preveč očitno. Medem ko večerjam, ga naposled zagledam, kako se razgleduje po hotelski restavraciji. Nameni se proti moji mizi in me brezsramno povpraša, če lahko prisede, čeprav bi se našla še kakšna prosta miza. Seveda privolim in se sama pri sebi nasmiham: »Odlično, pol dela je, hvala Bogu, opravljeno. Videti je nekoliko robat, čeprav še vedno dovolj uglajen za poslovneža. Potem, ko izmenjava pozdrave, se opogumim in ga povprašam:
»Kaj vas je sredi poletja pripeljalo v to mesto?«
»Ah, posel,« nekoliko zdolgočaseno odvrne.
»In s čim se ukvarjate?«
»Ah, trgujemo z gradbenim materialom, opekami, cementom, železom in izolacijskimi materiali. Skratka, z vsem kar potrebujete za gradnjo hiš, mostov, stolpnic, cest ali česarkoli.«
»In kako vam kaže posel?«
»Ne vem, kaj vam naj rečem. Kruh zaslužen v komerciali, ima sedem skorij.«
Moj sogovornik je glede službenih zadev precej nezgovoren in zadržan. Pogovor vedno znova obrača k splošnim temam: kaj je vredno videti v mestu, o dopustu, kam se je vredno podati in podobno. Ko končava z obedom, me povabi v hotelsko kavarno, kjer sedeva v udobne usnjene  naslonjače za klubsko mizico. V kavarni sva skorajda sama. Le ob točilnem pultu stojita dva moška srednjih let, kjer srebata pijačo. Naročim si gin-tonik, on pa si privošči kozarec belega vina. Natakar z neprizadetim izrazom na obrazu hitro prinese pijačo.
»S čim pa se vi ukvarjate,« me povpraša, »da ne govorim samo jaz. Precej ste nezgovorni.«
»S kozmetiko. Obiskujem drogerije, lekarne, specializirane prodajalne, lepotilne in kozmetične salone.«
Seveda lažem. Resnično je samo to, da sem kot študentka včasih zares prodajala kozmetične izdelke. Na žilah začutim, da se sogovornik sprehaja s pogledom po mojih gležnjih in nartu.
»Spričo vaše lepote sem prepričan, da morate biti v tem poslu nadvse uspešni.«
Na mestu se presedem in ponovno prekrižam noge, le da je razporek na moji poletni obleki zdaj nekoliko bolj razprt. Čeprav ne daje videza, vem, da mojemu sogovorniku uhaja pogled na na novo ustvarjen razporek. Tukaj je moj ženski instinkt nezmotljiv. Skozi smeh odvrnem:
»Saj veste, kruh, zaslužen v komerciali, ima sedem skorij.«
Sogovornik je ponovno spremenil temo pogovora in zdaj govoriva o umetnosti, galerijah in muzejih, ki jih je vredno obiskati. Opažam, da je moj sogovornik začel izgubljati zanimanje zame. V njegovem pogledu začutim led. »Ne bom mogla izpolniti svoje naloge! Ne zdim se mu dovolj lepa,« pomislim. Ponovno se presedem na mestu in še bolj razširim razporek na krilu, kar moj sogovornik nedvoumno opazi. Zaupanje vase se mi povrne, a po nekaj minutah on ponovno izgubi zanimanje zame. V misli se mi zopet prikradejo zle slutnje: »Nisem dovolj privlačna, da bi lahko izvršila takšno nalogo.« Razširim razporek, tokrat na moji poletni bluzi nad grudmi, a on ostane neprizadet, čeprav jaz vem, kam mu uhaja pogled. Naročiva si še eno rundo pijače in še nekaj časa kramljava. Potem pa me pospremi do moje hotelske sobe. Ne pusti se odgnati.

Pred vrati moje hotelske sobe, ki sem jih s kartico odklenila, se skušam posloviti:
»L … l … ahko noč,«
Ne vem kaj me je zapopadlo, da se mi je tako očitno zatresel glas. Ne vem, zakaj se pojavi v meni ravno tisti trenutek neka neznana, nerazložljiva slabost. V moji duši se neopisljivo prepletejo občutek dolžnosti, nečimrnost in kanček strasti. Na njegov odziv ni bilo potrebno čakati. Popade me hipno kot krvoločna zver, ki zavoha kri. Neizprosno plane in me čvrsto objame. Na uho mi šepne:
»Gospodična, ne vzdržim več. Tako zelo neskončno ste privlačni.«
V trenutku se znajdeva objeta v moji sobi. Izpija me v vrtincu. Ne morem, pravzaprav nočem se izviti. Še več, oklenem se njegovih pleč in začnem vračati poljube. Spodnese me kot bi utrgal zrel sad in me odločno in hkrati lahno položi na posteljo. Kleči nad menoj okobal in me prične slačiti. Potem na hitro še odmeče svoje obleke. Vzame me silovito kot orkanski val, da se na noben način ne morem upreti toku. Mesečina sije skozi okno. Igra se dolgo ne konča, dokler je ne prekine pisk brzeče lokomotive. On v zadnjem hipu odskoči in se kot mogočna skala odvali od mene. Tudi potem ne izvem ničesar oprijemljivega.

Prebudim se v sončno jutro. Na hitro se uredim in se odpravim na zajtrk, kjer ga srečam v hotelski restavraciji. Ravno končuje svoj zajtrk. Poleg mize ima potovalni kovček. Prisedem. Položim na mizo sadje, jogurt in kavo, ki sem jih na hitro nabrala na samopostrežnem pultu.
»Dobro jutro.«
»Dobro jutro.«
»Odhajate?«
»Da.«
»Upam, de ja bil vaš obisk poslovno uspešen.«
»Kruh, zaslužen v komerciali, ima sedem skorij.«
Pogleda uro in se zdrzne. Pograbi skodelico, v kateri je bilo še nekaj kave. S krožnimi gibi roke pomeša vsebino in jo izpije. Vstane in iz potovalnega kovčka potegne zložljiv ročaj in ga do konca raztegne.
»Oprostite, moram se posloviti. Zunaj me že čaka taksi. Ne želim zamuditi leta. Zbogom.«
»Zbogom.«