V razbeljeni bolečini pogleda, kjer oči ne zmorejo obdržati jedkih solza, počasi mrjem. Jez popušča, razlivajo se, načenjajo kožo in kazijo lica, trenutke, smisel, da živim. Ležem na mrliško hladne pare, pogrebcev pa ni.
Ljubezen – tista, ki se zgodi samo enkrat v vsej večnosti. Tista, od vekomaj, na veke vekov. Ki jo je v Knjigi prerokov zapisal Najvišji.
Med naju si pripeljal njo. Nezvestobo, izdajo popolnega, uničenje nebeškega, pripeljal si demona pogube. Laži, prevare, pretkani konflikti, zapuščanje, rušenje. Priznam, zrušil si me. Uničujoč rušilni potres. Ničesar ni ostalo. Kar pa je, odnašajo poplave joka, ker ne zmorem prenehati životariti.
Spomini, zapisane resnice so ostale med nama, shranjene v natipkanih poljubih pripadnosti.
Dean. Ljubila sem te iskreno, z vsemi porami svojih poti. Bil si svoboda, ker sem privrela v ljubezen iz čistega studenca pripadnosti. Čakala sem te, neomadeževana, predana. Vse zakladnice sem ti odprla, da bi v njih plemenitila najino Enost. S teboj je življenje dobilo smisel. Vera, upanje, ljubezen, to troje, je našlo tuzemno bivanje. Ljubezen sva si poklonila in ne izsilila. V njej sva rastla in z nama so rastle najine kosmate živalice ljubezni. Dotiki, ko sva se vsak dan iskala, so risali poti, da sva zmožna vse zdržati. Izbirala sva srečo, kljub žalostni preteklosti. Bil si odsev svetovnega seksapila, ki sem ga premalokrat použila. Jutra in sprehodi ob sončnih vzhodih s Titovimi zaspanimi očmi, so narekovali prevečkrat nekuhane kave in umirjenost, ki jo prinaša najmočnejša vez dolgotrajnosti. V črnogorskem morju si bil Eros. Ugrabil si srca meni najdragocenejših ljudi. Nisi zdržal, da bi smela postati del tvojega sveta. Pretkano si lagal in skrival svoj pravi jaz. Kot kerub na vratih nepovratka si stal in čuval skrivnosti svoje nečedne preteklosti. Nikoli me nisi želel ob sebi, čeprav si lagal, ko sem te okopala v matičnem mlečku usojene ljubezni, nacejene iz živega nedrja popolnega.
K njej si zbežal in ponižal mene – naenkrat sem postala prestara zate, dasiravno ti gretje postelje celo GILF-am ne predstavlja nobene ovire (, le da je zadosti materije, s katero te zasujejo).
Ona ni privrela iz izvira čistosti. Bila je umazan trik, zahrbtnost, bila je močvirje laži. K njej si pobegnil pod noč, ko si lagal, da moraš delati. Z njo si v najinem domovanju delil skrivnosti, za katere nisi upal lastnim napakam pogledati v oči. K njej si se šel poveličat v seksu dominacije in ne nežnosti. Njej si lagal, ko si kopiral najine pogovore, čeprav nima nobene kvalitete prave muze. Nato si me izbrisal in pustil zanjo svoje prečudovito, veliko telo, ki me je nekdaj grelo. Nisi mi več skuhal kave. Nisi več prihajal domov. Nisi se prebujal ob meni. Namesto mene, si na vibru z dopisno ljubeznijo zasipal njo. Ona je samo še en tvoj pobeg, ko ostajaš poceni brezzobi žigolo. Ona je samo še ena zgodba, kjer si dokazal, da ti nikoli ni uspelo ljubiti. Ona je samo substanca, samo šus za narkomana, da prebrodiš dan. In tudi ona bo nekoč zamenjana. Na Kupidu, na Ona on-u, so odprta vrata, drugje še okna in tla. Ona je bila razlog, da si uničil najin sanjani dopust in z umetnim konfliktom ukradel slovo. Skupaj s prihranki, ki si jih počasi tlačil v žepe razparanih nizkotnosti. Ona… Nikoli ne bo jaz. In ko bo zaljubljenost minila, ko boš spoznal, da si zanjo samo igra in tretje kolo, naj ti ne bo hudo. Prelep in prepameten si, da v tvojem naročju ne bi ždele že naslednje tri. Spomni pa se le – ustvarjena sva eden za drugega. Razbila sva se na drobne koščke zelene steklovine.
Ko boš nekoč zrl iz bolečine, prav takšne, ki si mi jo prizadel, takrat bodo privrele krute resnice in krvoločno zahtevale poravnavo. Nad nama je Bog, ki te bo strožje sodil, ker si zlorabil njegovo ime. Sodnik, ki bo poplačal dobro in uničil vse kar ni pravično.
Danes pa… Novega leta dan… že 14 dni ne spim v spalnici-preveč te pogrešam. Že 14 dni ne spim. Potrebujem uspavalne tablete. 14 dni fizično propadam, samo upam, hrepenim, da te zagledam. Da prideš. Da me počakaš, ko se vrnem domov. Da me pokličeš. Z mehkim srcem. Da mi nakloniš dan ali dva. S tistim, kar si. Milosti molijo prijatelji zate. Milosti, da se spraviva, čeprav ne vem, kam vodijo poti tega dne. Uničena sem. Ne znam živeti v razboleti praznini brez tvoje biti. Strah me je, ko zvečer ležem na kavč in poplavljena od solza, ne upam zaspati. Želim si, da se ne bi več zbudila. Želim si, da te v resnici ne bi nikoli zares izgubila. Želim si poljubiti belega psa, želim izstopiti iz tega sveta.
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
