DIPOL

Prebujam se. Oddrsam v kopalnico. Na hitro se uredim in namenim v kuhinjo, kjer me za mizo čaka moja soproga Ana Marija. Natoči mi kavo in naloži dve rezini kruha v opekač ter predme postavi v mikrovalovni pečici pogret rogljič.
»Kako si dragi, si dobro spal?« me ogovori.
»Venera je med nami,« odgovorim, »med nami živi nevidna in se čisto po tiho prikrade v naš sen.«
Moja draga se kislo nasmehne:
»Ali nisi že nekoliko prestar, da bi še imel mokre sanje?«
»Ne gre za to,« tiho odgovorim.
»Aja dragi, moja bivša sodelavko Dalila, kateri sem bila mentorica v prejšnji službi prihaja na obisk. Je na poti v Avstralijo in ima do medcelinskega leta več kot en dan časa.«
Namrščim se in odvrnem: »Oh ne, že spet!«
Pri svojih štiridesetih letih sem že v obdobju, ko mi ustaljen dnevni ritem in mir veliko pomenita. Zato mi vsaka motnja, ki bi utegnila skaliti moj ustaljeni dnevni ritem, predstavlja neznosen duševni napor, zaradi katerega navadno postanem nejevoljen in razdražljiv.
»Daj no, dragi, saj bo tukaj samo za en dan.«
Ostanem tiho. Kava in postrežena hrana me okrepčata. Poljubim Ana Marijo in sedem za računalnik v kabinetu. Za trenutek se zazrem skozi okno. V jutro, ki ga moči aprilska ploha. Nato pričnem odgovarjati na pisma bralcev, oziroma njihova vprašanja v rubriki Zaupne besede, v reviji posvečeni ezoteriki, duhovnosti in drugim spekulativnim vedam, pri kateri pomagam kot partnerski in družinski terapevt. Izpostavim naslov pisma nekega bralca:



Poročen sem približno deset let. Z ženo imava tri čudovite otroke. Menim, da je najin odnos zapolnjen z ljubeznijo in spoštovanjem. Zategadelj ocenjujem najin zakon kot dober in kvaliteten. Na žalost pa najin odnos najeda neka malenkost. Žena mi venomer pravi, da v meni strast premalo vre, in da v najinem odnosu pogreša odločno možatost. Potem pa, ko zajamem vso strast, ki jo premorem, mi zabrusi, da sem navaden neotesan grobijan. Ta vzorec se med nama vedno znova in znova ponavlja. Ženi sem že hotel zabrusiti, da je navadna avša, in da sploh ne ve, česa si želi. A kot pravim, ženo neskončno ljubim in ji kaj takega nikakor ne morem izreči. Preveč bi jo prizadelo. Iz obupa sem postal že popolnoma malodušen. Sploh ne vem, kaj mi je storiti. V pričakovanju vašega odgovora vas lepo pozdravljam.





Gita odgovarja:

Dragi Drago,

Kot, da smo moški kaj drugačni. Pokažite mi moškega, ki si ne želi device in blodnice hkrati v eni osebi. Verjemite mi, ne boste ga našli. Ljubezen je emergentna lastnost, povedano preprosteje, emergetnih lastnosti, med katere nedvomno sodi tudi vznik ljubezni, ni mogoče razložiti z vsoto njenih delov. Ljubezen nas zato postreže s presenečenji, s številnimi sladko-grenkimi protislovji. Zato bi bilo reči, dragi Drago, da je potrebno v ljubezni, kot pri vsaki drugi zadevi najti pravo mero, povsem preveč preprosto, pavšalno in poenostavljeno. Bojda je že marksistični mislec Friedrich Engels dejal: »Življenje pomeni umiranje!« Omenjena trditev je bržkone preveč enoznačna, medtem ko je stvarstvo dosti bolj zapleteno. V stvarstvu sta namreč prisotni dve načeli, žensko in moško. Moško načelo, je načelo sprememb, ki hkrati pomeni tudi načelo umiranja, medtem ko je žensko načelo, načelo življenja in ohranjanja. Protislovni načeli se neskončno privlačita, a v nekem smislu tudi srdito tekmujeta. In ravno to je potrebno imeti pred očmi, ko vstopamo v ljubezenske odnose, da se lažje znajdemo v sladko-grenkih ljubezenskih tegobah. Še več, na tem mestu nastopi tako imenovan paradoks oziroma protislovje uravnoteženega ohranjanja. Zatorej vsakič, ko vstopate v odnos, imejte pred očmi, da morate svoji partnerki vedno zagotavljati, da bo imela občutek, da ne bo poškodovana, ubita ali da bo kako drugače ogrožena njena bit, katere plamen ne sme ugasniti. Le tako se bo lahko popolnoma brezskrbno predala vetru sprememb, ki so seveda nujne v neprestano spreminjajočem se stvarstvu. Povedano drugače, pri svoji dragi morate venomer dajati vtis, da se znate in zmorete obvladati in zadržati v vsakem, tudi v najbolj kočljivem, trenutku. Upam, da sem vam postregla z zadovoljujočim odgovorom. Na koncu pa vam želim položiti na srce še nekaj: predvsem se čimveč ukvarjate s svojo ženo, ki jo tako zelo ljubite.  





Dalilo pričakava na terminalu letališča. Zunaj se je naredil naliv. Ana Marija in Dalila se z objemom pozdravita. Mene pa Dalila, oblečena v poslovno obleko temno čebulne barve, brezhibno urejena, kot vedno pozdravi nadvse zadržano.
»Kako lepo si ogorela,« pohvali obiskovalko moja soproga, »in, ko se vrneš iz Avstralije te ne bo mogoče več prepoznati.«
Dalila se pogladi po bujnih črnih kodrih in pristavi: »Ja bila sem na Santa Luciji v Karibih na krajšem dopustu.«  
Odpeljem ju v neko gostilno, katero ocenjujem kot solidno, kjer obedujemo. Med obedovanjem se ne zmenita kaj prida zame. Očitno si imata veliko povedati, tako da se počutim popolnoma odveč. Opazujem njune zasanjane poglede, ki jih namenjajta druga drugi. »Le kaj imata?« se sprašujem, »pa ja ne?« me kot vedno prične najedati.  

Odpravili sta se v mesto po nakupih, medtem ko sam obstanem doma. Sedem za računalnik, a ne zmorem delati. Misli mi uhajajo k njima. Pred očmi se mi živo zarisujejo podobe, kako se ljubita v sobi nekega poceni motela. Odprem si pivo in raztrgam zajetno vrečko čipsa. Vsebino pretresem v veliko stekleno skodelo. Načnem tudi vrečko praženih, nasoljenih arašidov in naredim enako. Vklopim televizor in si s funkcijo za nazaj prikličem iz elektronskega spomina dobavitelja kabelske televizije nek lahkoten film. Tudi tega ne zmorem gledati. Zazrem se skozi okno. Ponovno lije. Dežne kaplje škrabljajo po okenskih šipah. Občasno pogledam na uro. Kazalci ure se pomikajo neskončno počasi. Neposredno v vsej svoji polnosti dojemam relativnost časa. Počasi srebam pivo iz steklenice. Odlepim nalepko blagovne znamke piva od orošene steklenice. Mislim počasi in ne preveč zbrano. »Prekleto, kakšna zguba postajam,« si tiho rečem.  

Ana Marija in Dalila se vrneta, ko je že večer.
»Kakšno je vendar to nakupovanje ob taki uri?« skorajda vzrojim.
»Večer nočnega nakupovanja je bil!« enoglasno odvrneta.
Opazujem nakupovalni vrečki, ki sta ju prinesli s seboj. »Samo dve?« pomislim. Menim, da je to dosti premalo za toliko ur nakupovanja. Dalila medtem zasede kopalnico. Sliši se šumenje prhe. Potem je celo večnost ni na spregled. Ko naposled le zapusti kopalnico, se v samem spodnjem perilu sprehodi skozi dnevno sobo. Belo spodnje perilo, v katerega je oblečena, še bolj poudarja njeno svetlo, a že nekoliko zagorelo polt. Videti je kot nekakšen temni angel usode, kot bitje, ki je v eni osebi hkrati angel sladostrastja in pa na drugi strani najbolj brezčutna okrutna zver. »Kakšna skrajna neotesanost,« pomislim. Medtem Dalila sede na zofo in si prične lakirati nohte na nogah. Tu in tam me premeri s prezirljivim pogledom in mi nameni privoščljiv in pomilovalen nasmeh. Zazrem se v Ano Marijo s predirnim, namrgodenim pogledom. A Ana Marija se ne zmeni zame in na moj nejevoljni pogled in kot da ni opazila ničesar nenavadnega, še naprej brezbrižno pospravlja stvari po stanovanju.    

Ura je pozna, ko ležemo k počitku. Prižmem se k Ani Mariji. Želim si, da bi se zbližala, a odpravi me z besedami:
»Ne zdaj. Sem čisto izmučena.«
Ne preostane mi drugega kot da se obrnem s hrbtom od Ane Marije in skušam zaspati.

Nedeljsko jutro. Privoščimo si obilen zajtrk. Dalila in Ana Marija se pogovarjata o svojih bivših sodelavkah in sodelavcih. Ravno oluščim vrh mehko kuhanega jajca, zaprosim Ana Marijo:
»Ana Marija, prosim, ali mi lahko podaš solnico.«
Ne sliši me. Irena in Ana Marija kramljata dalje:
»Veš, Irena je sedaj v globalu …«
Ponovim: »Ali mi lahko kdo poda solnico, prosim!«
Ponovno me nihče ne sliši.
»Poslala mi je elektronsko sporočilo v katerem pravi, da je zadovoljna …«
»Pa kaj me nihče ne sliši!« zakričim in se nagnem nad mizo ter pograbim solnico. Vmes prekucnem skodelico čaja in vazo s šopkom tulipanov, ki je stala na sredini mize.  
»Kaj mi zares nihče ne more podati te preklete solnice?« zarjujem in močno zalučam moderno oblikovano solnico v steno, da se raztrešči na nešteto črepinj. Tišina. Dalila in Ana Marija osuplo obnemita.
»Ali moja beseda sploh še kaj zaleže pri tej hiši?« kričim dalje. Potegnem Ana Marijo za roko k sebi in jo začnem na silo po francosko poljubljati. Pričakoval sem silovit odpor, vendar se Ana Marija presenetljivo voljno vda. Poljubljava se dolgo. Dalila ostrmi. Na njenem obrazu je mogoče razbrati mešanico presenečenosti in užaljenosti, ki jo je nedvoumno povzročil občutek odvečnosti.  

Z Ana Marijo nama je odleglo. To bi moral storiti že davno prej, ko je Ana Marija tako izzivalno, kot otrok, ki išče mejo, ves čas skušala mojo potrpežljivost. Tako opogumljen zagrabim za roko še Dalilo in še njo prižmem k sebi in jo pričnem divje poljubljati. Ne vem natančno, zakaj sem to storil. Zagotovo pa sem to storil v afektu trenutnega navdiha. Neopazno s kančkom očesa strahoma poškilim skozi priprte veke in premerim Ana Marijo. Pomirim se, ko na njenem licu opazim zmagoslaven izraz. Pograbi naju za roke in naju usmeri proti spalnici. Videti je zadovoljna. Zdi se mi, da zaradi tega, ker je naposled le dobila oboje, po čemer je tako močno koprnela. Pred mojimi očmi se počasi slačita in se ob tem radoživo ljubita. Na koncu tudi sam potrgam s sebe oblačila. Omamljam se z vonjem brez duha neznane mladenke in pijem sok brezmadežne ljubezni, mesečine, ki jo žena nameni ženi. Tolmun, globočina novih razsežnosti bivanja, ljubezni in užitka. Prediram vse horizonte bitja. Srce divje bije. Hrepenim po čaši, prepolni nektarja in hlastam za zvezdnim prahom in kozmičnim zrnjem Rimske ceste. Možganska opna pod lobanjo mi neusmiljeno oteka. Vmes se prepletamo, kot se nam trenutno zahoče. Vroči poljubi valovijo. Čutim njun drget. Vse to se ponavlja dokler na obali poželenja ne izdihnem kot umirajoči kit. Objeti obležimo, a ne za dolgo, kajti Dalila mora ujeti svoj medcelinski let.

Z avtomobilom skozi pomladni dež odbrzimo do letališča. S poljubi se poslovimo.
»Pa obišči naju še kdaj!« ji rečem.
Če ne bi imela s seboj velikega kovčka na kolesih, bi bila Dalila videti v poslovni obleki z aktovko v rokah, kot drobna nebogljena šolarka. Ko Dalila odide in izgine skozi vrata odhodnega terminala, Ana Marija tiho in počasi izgovori:
»Ne bo se več vrnila. Zdaj je odrasla.«