Besedilo je plod avtorjeve domišljije. Vsaka podobnost z resničnimi dogodki in osebami je zgolj naključna in nenamerna.
NIMFINO OBHAJILO
Ko dosanjam v mesečini, odločim!
(Neznan svečenik Izide iz starega Egipta)
Vsakdo, ki ga je doletelo prekletstvo ali čast izkusiti ga, ve da je ugriz Nimfe milejši od dotika metulja na cvet, tišji od polnočne mesečine, slajši od medu, a silovitejši od brzic hudournika ter strasten kot okus po nektarju bogov. Stari Egipčani so že vedeli komu v čast so postavili tako veličastna in monumentalna svetišča. Naj vam še jaz zaupam svojo radostno sladostrast zvezdnega svoda, svojo zgodbo, ki se mi je dogodila med lanskim dopustom. Takole je bilo:
Beseda je dala besedo in že sem lahko povabil na kavo moja nova soseda v avtokampu. Šveda, ki sta poptovala po Hrvaški in Italiji. Kasneje sem izvedel, da je njemu ime Magnus in njegovi mični, graciozno postavni ženi pa Magdalena. S seboj sta imela tudi štiriletnega sinka, ki se je imenoval Stig. Pogovor je tekel kot običajno potekajo pogovori, ko se sogovorniki šele spoznavajo. Kdo si in kaj si ter od kod si in kam potuješ, zaposlitev in podobno. Naš pogovor sta prekinili mladi hostesi, ki sta novačili počitnikarje na izlet z barkačo. Lepo smo se jima zahvalili za letak s telefonskimi številkami, ki je vabil na ogled Rovinja, kopanje na Crvenem otoku in v Limski kanal na školjke. Šveda sta bila videti navdušena. Ni mi preostalo drugega, kot da sem poklical in rezerviral mesta na barki takoj za naslednji dan.
Na barkači nas je v zgodnjem dopoldnevu pričakal barba, ki je dajal videz rahlo zanemarjenega in že nekoliko ostarelega ribiča. Za dobrodošlico nam je ponudil šilce lozovače, kar smo kajpada družno, hvaležno sprejeli. Žganje nas je spravilo v dobro voljo in pogovor med plovbo do Rovinja je zategadelj postal še bolj prijateljski in sproščen. A bolj ko so se razvijale in ponovno zapletale niti časa, bolj mi je pogled uhajal na Magdaleno, na njeno že nekoliko zagorelo polt, ki je še bolj poudarila njene bele, svetlosive kodre las. Na vso moč sem si prizadeval prikriti svoj poželjivi vojerizem. Če ne zaradi drugega, pa zaradi Magnusove prisotnosti. A ona se je vedla popolnoma neprizadeto, čeprav sem bil prepričan, da se je zelo dobro zavedala, da v meni vse vre, na kar jo je moral že zdavnaj opozoriti njen prirojeni ženski instinkt.
Sončna pripeka je pritisnila že zelo zgodaj. Ogled starega mestnega jedra, med katerim nas je vodič poučil o zgodovini mesta je bil zategadelj nekoliko utrujajoč. Oziral sem se navzgor na pročelja starodavnih stavb in s pogledom iskal okna beneške gotike. Vročina je neusmiljeno puhtela iz tlakovcev in kamnitih ulic. Zato pa se je kopanje na Crvenem otoku toliko bolj prileglo, kjer pa mi je pogled skrivoma ponovno in še bolj uhajal k Magdaleni. Motril sem njen eleganten stas, ko je kot Venera, porojena iz morske pene, prihajala iz morja. S pogledom sem se poželjivo sprehajal po njenih ženskih oblinah in broneni polti in v mislih drsel po njenem trebuščku do popka, ki je komaj vidno valoval z njenim vdihom in izdihom. Oči je imela priprte, tako da se najina pogleda nista mogla ujeti. Občasno si je razmrščila vlažne, v soncu angelsko blesteče kodre in se z rokama dotikala kopalk, kot da bi jo nekoliko motil ta odvečni, morda celo nadležni del tkanine. Ob času za odhod si je navlekla svetlo letno oblekico in zatem slekla mokre kopalke. Pohota v meni je divje vzplamtela, kot uničejoč požar, ki se neustavljivo širi, a hkrati neutolažljivo ječi po vodi, ki bi ga pogasila.
Med plovbo do Limskega fjorda je sedela na klopi nasproti mene. Njeno krilo se je hote ali nehote nevarno povzdigovalo, in ko je Magdalena opazila moje izkrivljanje vratu, je radodarno razširila kolena in mi namenila ali bolje rečeno uperila v moje oči resnoben pogled. Razkošen razgled na urejen beli puh okoli njenega sramu, ki se mi je tisti neponovljivi trenutek ponudil, je v meni skorajda vzbudil občutek pedofilske samokrivde. Zamrmral sem si verze iz pesmi:
SVETI GRAL
Oh, red je ljubezen, otroci
Sveti Jurij, ne demon,
blagoslovljena votlina prepletenih kač
Sveti gral podajmo se iskat
Odmaknil sem pogled in premeril Magnusa. Magdalena je to opazila in v odgovor z odkimavanjem zavila z očmi. "Prav nenavaden par sta. Le kako sta se našla," pomislim. V tistem trenutku se me dotakne angel varuh usode, gnosis, apokalisa. Preveje me razodetje: "Vsi smo porojeni iz ognja strasti, iz energije, a se gibljemo po labirintu ovir, ki nam jih iz sveta duhovnih dimenzij nastavlja Sveti duh. Čudež, naključje, ki to ni in ne more biti. Vsak zakaj ima svoj zato, kot tudi ima vsaka posledica svoj vzrok.
Potem, ko nam je turistična vodička predstavila zgodovino Limskega fjorda od rimskih do vikinških in piratskih časov, so nam sojenice namenile kulinarične užitke. Mastili smo se z Jakobovimi pokrivačami, dondolami in dagnjami v omaki, na buzaro. "Ker pravijo, da so školjke afrodizijak, bo zagotovo imel nocoj Magnus prijetno opravilo," sem pomislil. Glede na navdušenje, ki sta ga izkazala nad morskimi sadeži, ju povabim na ribe, ki bi jih spekel na električnim žarom pred mojo prikolico. Navdušeno privolita.
Naslednji dan na ribjem trgu med pestro izbiro rib in morskih sadežev izberemo brancine. Magdalena se mi ponudi v pomoč ob čiščenju rib. Želela se je naučiti. Zabavava se. Kasneje se mi je za kratek tečaj iskreno zahvalila.
Zvečer sem jim postregel s capresejem in cvičkom. Po pouku o tem slovenskem endemitu steklenico, oziroma nalepko s telefonom navdušeno poslikata. Preidemo na ribe, ob katerih postrežem ohlajen suhi rulandec. V soju sveč kramljamo o vsem mogočem. O politiki, nogometu, službi in denarju. V glavnem pritrjujem sogovornikoma. Glede na vroči flirt, me edino zbode Magdalenina pripomba, da se sicer ne razume na politiko, a da je Putin dober tip. Moj moški ego bi skorajda zakrvavel. Na koncu postrežem še sir s cabernet sauvignonom in z rolado, ki sem jo nabavil v supermarketu. Žal pa moj hladilnik v prikolici ni premogel nobene pozne trgatve, ki bi se prilegla k sladici.
Magdalena se je medtem namenila pospremit v posteljo malega Stiga. Jaz pa sem predlagal Magnusu:
"Zdaj je čas, da preidemo na pravo stvar, na nekaj bolj moškega."
Iz hladilnika prinesem steklenico viljamovke, ki sem jo bil nabavil pri nekem dolenjskemu kmetu, čeprav sem dobro vedel, da bi se tisti trenutek bolj prilegel pogret konjak. Šilce, da šilce. Magnusu se medtem jezik še bolj razveže, medtem ko jaz svoja šilca z opojno pijačo neopazno zlivam stran. Magdalena se je medtem vrnila. Nazdravljali smo in Magnus je kot za stavo pridno praznil šilca. "Dobro ga nese," pomislim.
Sveča je dogorela in Magdalena je ocenila, da je bil nastopil čas a odhod. Magnus vstane izza mize, a se takoj zatem opoteče, sesede ter zgrudi na tla. Odleže mi. Z Magdaleno ga družno dvigneva in mu nudiva oporo pri hoji. Zdi se, da si mrmra nek napev. Položiva ga na blazino v njunem šotoru, a Magdalena je ostala z njim. Napotim se proti WC-ju, kjer si umijem zobe in potem oddidem proti svoji prikolici. Legel sem k počitku. Toda v meni so divjale misli: "Prekleto, ženske so pač take, da vse naredijo za samopotrditev in dvig samozavesti. Izzivajo, potem pa, ko nastopi čas, se prestrašijo in boječe umaknejo. Evolucijsko tveganje je pač preveliko ..."
Ko pa sem zaplaval v polsen, se je Magdalena gola pojavila na vratih prikolice. Smuknila je v mojo posteljo in se z gorkimi grudmi vsa vročična prižela ob moj hrbet. Zakopal sem se v njene zlate lase. Objemala sva se in krčevito poljubljala v vročici poletnega naliva. Strune rajskega napeva so globoko zvenele, kot šelest listov nikoli dokončane knjige večnosti. Srebam medeni nektar iz bele skodelice napravljene iz krhkega porcelana. Duh borovcev je milo puhtel. S srebrnim rezilom bodala param svileno tkanino. Vdih in izdih eteričnih vonjav rožmarina. Z roko v roki stopava proti bleščeči svetlobi, proti luči do pepela ugaslega ognja kresne noči.
Prebudil sem se v dišeče jutro. Magdalene seveda ni bilo ob meni. Najbrž me je prebudil žvenket opreme za taborjenje. Soseda sta se očitno odpravljala iz avtokampa. Magnus je gledal stran. Magdalena tudi, a se je ob tem, lahko bi dejal, zarotniško nasmihala.