Vabilo

(odlomek iz daljšega, še nedokončanega teksta brez naslova)

"Konstantin de Vrijs?"
Nihče ga ni klical Konstantin. Večina mu je rekla Kosta. Mama in sestra, ko je bila še majhna, sta ga klicali Tinko. Za sošolce na akademiji je bil Kostko ali Vrisk. Konstantin je bilo ime iz rojstnega lista, šolskih dokumentov, redarskih poročil, diplome ...
"Konstantin de Vrijs?"
Glas, ki je ponavljal njegovo ime, je dosegel izredno neprijetno frekvenco, predno je izvenel. Kosta se je dvignil na kolena in sedel na pete.
Možakar, ki je stal na drugi strani luknje v pesku, je nosil bleščeče bel kaftan in bel fes. Nobene vezenine, nobenega traku, ničesar, kar bi povedalo, katera izmed 20 efendijevskih družin v zahodni puščavi ga je poslala.
"Konstantin de Vrijs, drugi sin Marijusa de Vrijsa in Hajat bint Usuf, imenovane Rozala ..."
"Ja, ja, to sem jaz," mu je Kosta nejevoljno segel v besedo, a možak se ni dal zmesti: "... iz družine Kademoni?"
Kosta si je nataknil sončna očala. Od sija belih oblačil so ga zabolele oči.
"Kaj bi radi? Vas je kdo poslala po denar? Nič ne bo. Povejte jim, da sem že vse plačal in da imam potrdila."
"Sem Adem Hikmet, odposlanec Sveta Efendijev."
"Svet Efendijev? Kaj ni to samo pravljica?"
Kostovi pomočniki, ki so doslej tiho opazovali dogajanje, so se zahahljali. Adema Hikmeta tudi to ni zmedlo.
"Svet Efendijev se bo sestal čez dva tedna v oazi Kom-Petra. Vabijo vas, da nastopite pred njimi."
Kosta je takrat opazil usnjen tulec, ki ga je sel držal v levici. Postavil se je na noge.
"G. Adem, mislim, da ste se zmotili. Jaz iščem vodo, kopljem vodnjake. Vsi vejo, da grozno pojem, imam dve levi nogi in dve desni roki, tako da tudi s plesom in žongliranjem ne bo nič."
Možje so se zopet zasmejali.
Odposlanec je dvignil levico in Kosti ponudil tulec.
"Svet Efendijev vas vabi na sestanek. Vaša prisotnost je zelo zaželjena."
Na delovišču je nastala tišina, da je Kosta lahko slišal žuborenje podzemnega izvira. Vsi so gledali v tulec.
Oaza Simeri, kjer so kopali, je bila last družine Ulrih. Ga. Ulrih je bila dedinja Izmir-bega Latifa. Poročila se je s severnjakom, prijateljem Kostovega očeta. V njenih oazah pa so še vedno živeli po starem, kot v času Izmir-bega in njegovega očeta in deda. Beseda gospodarja je bila sveta in efendije nisi smel zavrniti.
Kosta je vzel tulec in zlomil pečat, ki ga je zapiral.
Pola pergamenta je bila obšita z zeleno svileno nitjo. Zelena je bila barva družine Kademoni. V uvodu umetelno napisanega besedila so našteli štiri generacije njegovih prednikov po obeh straneh. V nadaljevanju pa so ga obvestili, da je pred petimi leti umrl njegov ded, Usuf ibn Azim Al Kademoni. Svet bi rad razrešil zaplet okoli dedovanja in Kosta mora biti poleg.
Kosta je pergament spet zvil, ga zložil in porinil v žep. Tulec je vrnil Ademu Hikmetu.
"Vaš odgovor?" je vprašal sel.
"Dobro."
"Mojster!" se je zaslišalo iz jame pred Kostovimi nogami. "Blato!"
Vrgel se je na kolena in z baterijo posvetil v izkop.
"Frdamt," je zaklel. "Vrvi! Potegnite ga ven! Dajmo!"
Delavci so se premaknili, odposlanec pa je še kar stal na mestu.
"Kaj je zdaj?" je siknil Kosta.
"Kaj naj sporočim Svetu?" je vprašal sel in frekvenca njegovega glasu je Kosto rezala v ušesa.
Najprej ni razumel, kaj Adem Hikmet sploh še hoče. Potem se mu je posvetilo, da stiki z efendiji zahtevajo določeno formo in vzorce komunikacije.
"Recite jim, da jih lepo pozdravljam in da pridem na ukazani dan na njihov zbor. Bo v redu tako?" se je obrnil k staremu oskrbniku vodnjakov v oazi. Starec je pokimal.
"Zdaj pa se umaknite, da se ne umažete. Kje so vrvi?"
Čeprav ga ni nihče več gledal, se je Adem Hikmet priklonil in oddrobil proti oazi.