MIŠKA PIŠKA

Miška Piška

 
Bil je lep, pomladen dan in ves Zeleni Gaj je bil v cvetju. Ptice pevke so veselo žvrgolele raznovrstne melodije, vsaka v svojem tonu, in skakale med krošnjami dreves; bližnji potoček je tiho žuborel in se lesketal v soncu. Naključen mimoidoči popotnik je dobil občutek, da je zašel v izgubljeni raj. Skozi Zeleni Gaj je vijugala sem ter tja lepa sprehajalna potka, ob kateri so bile nameščene klopce, da si je lahko utrujen sprehajalec, ki je bil že v letih, odpočil ali pa je samo posedal in sanjaril ter občudoval lepote gaja. Smetarji so čez vse leto skrbeli zanj in urejali njegove zelenice. Tukaj je lahko vsakdo našel mir in zatočišče pred svetom, ki je včasih prav neprijeten, predvsem kadar ti učiteljica v šoli ali mali šoli zada veliko domače naloge. Ni lahko ves popoldan presedeti med knjigami in zvezki ter pri tem biti popolnoma zbran. Misli ti ves čas uhajajo nekam tja drugam in počel bi veliko zanimivih stvari, kot so naprimer pohajkovanje po dvorišču s svojimi prijatelji, skrivalnice, slepe miši in še marsikaj bi se lahko našlo. Zato je Nejc ali Nejček, kakor so ga vsi radi klicali, zaradi svoje drobcene postave po šoli zelo rad zavil v Zeleni Gaj, kjer si je odpočil možgančke od šolskega pouka. Bil je priden in marljiv prvošolček, ki je imel same dobre ocene. No, sem ter tja si je tudi on včasih privoščil kakšno slabo oceno, vendar jo je kasneje takoj popravil in takrat je bil ponosen sam nase. Vsi imamo kdaj pa kdaj slab dan, ko se ne odrežemo najbolje pri kakšni stvari. Lahko da včasih zjutraj nenamenoma pozabiš postlati svojo posteljico in te zaradi tega starši okregajo. Vendar jo greš takoj postlati in že je spet vse v najlepšem redu. Mamica ali očka pa ti nato kupita za nagrado kakšno čokolado ali bonbončke, ker si bil priden in si ju ubogal. Starše je treba ubogati, ker imajo skorajda venomer prav. Če ti rečejo zvečer, da si greš umit svoje zobke, potem to tudi narediš. Kajne?



Zobobol zna biti zelo boleč in potem moramo na obisk k tistemu groznemu zobozdravniku z vrtalnim strojem, ki nam popravi zobek, če se ga da popraviti, drugače pa nam ga izpuli in nam ga izroči v roke, da ga potem odnese miška in v zameno za piškav zobek pusti darilo pod blazinico. Tej miški je ime Miška Piška. Piška zato, ker odnaša piškave zobke. Včasih v eni noči prepotuje skorajda cel svet, da odnese vse odslužene zobke otrokom po vsem svetu. Zjutraj pa od utrujenosti takoj zaspi, da si nabere novih moči za zvečer, ko bo zopet odnašala piškave zobke. Ima kar težko nalogo, ki ji marsikdo ne bi bil kos. Vendar miške so urne, pridne in delavne živalice. Pridno delajo skoraj vse svoje življenje. Ko pa se miška postara in ni več zmožna odnašati gnilih zobkov, takrat se miška upokoji in njeno delovno mesto nasledi druga miš. Novo miško, ki bo odnašala gnile zobke, pa izvoli vrhovna mišja komisija. Vrnimo se zopet k naši zgodbici. Naša Miška Piška je imela majhno, grdo navado. Ker je leta in leta po cele noči marljivo odnašala zobke, si zjutraj od utrujenosti ni nikoli umivala svojih zobk, ampak je v trenutku odšla spančkat v svojo mehko posteljico. To je trajalo iz dneva v dan, iz tedna v teden, iz meseca v mesec in iz leta v leto. Kaj pa se zgodi, če si ne umivamo zob? Čez nekaj časa začnejo naši beli zobki gniti, hitro se naredijo luknjice v zobeh in ven pokukajo črvički. In takrat zelo boli. Tako je tudi naša Miška Piška nekega dne začutila hudo bolečino v zobku in zato ni mogla več odnašati piškavih zobkov. Nastal je jok in stok po vsem svetu. Otroci, ki so ponoči pustili svoj gnili zobek pod blazinico, zjutraj niso prejeli nobenega darila. Njihov zobek je bil še vedno tam. To je trajalo in trajalo, Miške Piške pa ni bilo od nikoder. Starši so bili zaradi tega zelo zaskrbljeni in razburjeni. »Kje je Miška Piška?« so se spraševali.



Mali Nejček je tako kot ponavadi tudi danes po šolskem pouku zavil v Zeleni Gaj. Na poti je srečal majhnega fantka, ki je jokal na ves glas, njegova mama pa ga je tolažila:«Nikar ne jokaj, Matiček, saj bo bolje, boš videl! Bo že prišla ta presneta Miška Piška in ti odnesla piškav zobek, ne skrbi!«
»Ta je pa dobra! Miška Piška! Kakšna Miška Piška! Miška Piška sploh ne obstaja! Zakaj tako kibicajo majhne otroke?« si je mislil mali Nejček. »To štorijo so si izmislili naši starši. Zvečer, ko smo trdno spali, so nam vzeli piškav zobek izpod naše blazinice in na njegovo mesto podtaknili darilo. Mi pa smo bili zjutraj vsi presrečni zaradi darila in verjeli, da nam ga je odnesla neka miš po imenu Miška Piška. Za to sem že dosti prestar, da bi verjel v takšne neumne pravljice.«
 


»Kako prelep sončen dan je danes in na srečo nimam nobene domače naloge,« je rekel Nejček in se usedel na klopco, da bi užival v prečudovitem razgledu na lepote gaja. »Ko bom velik in bogat, si bom sezidal veliko hišo in zraven nje postavil prav tak gaj, kakršen je ta,« si je mislil sam pri sebi. Iz šolske torbe je potegnil veliko rdeče jabolko, ki mu je ostalo od šolske malice, in slastno zagrizel vanj. »Mmmmm, kako je sočno in okusno!« si je zadovoljno godrnjal. Medtem ko je grizel v jabolko, je visoko na nebu zagledal potniško letalo, ki je puščalo za seboj bele dolge črte, kar je še dodatno polepšalo že tako prečudovito nebo. »Mogoče bom tudi jaz nekega dne postal pilot in letel v oddaljene kraje na Zemlji,« je pomislil, »ampak imam še dovolj časa, da premislim, kaj bom postal v življenju.«




Naenkrat pa se iz bližnjega grmovja zasliši nežen glasek, ki je vpil: «Auuuva, kako boli, auuuva!« Nejček se predrami in prisluhne. »Bi rekel, da sem nekaj slišal, vendar tukaj v bližini ne vidim nikogar. Ah, mogoče se mi je samo zazdelo, ko pa sem bil tako zatopljen v tisto letalo na nebu. Bo že tako, pa tudi malce sem že utrujen od pouka in telovadbe, ki smo jo imeli danes na šolskem urniku. Preteči smo morali cela dva velika kroga. Ta učitelj telovadbe je res malce trčen in kako postane rdeč v nos, ko ga razjezimo. Kot rdeča paprika,« se je zahihital Nejček. »Auuuva, boli, auuuva!« se je zopet zaslišal glasek iz grmovja. »Sedaj sem pa res nekaj slišal!« je malce prestrašeno rekel Nejc. »Boli, auuuva!« se je še naprej razlegal glasek iz grmovja. Nejc je prebledel in zakričal na ves glas:



«Duh, duh, duh!« Hitro jo je ucvrl, kar so ga nesle noge, in pozabil šolsko torbo z zvezki in učbeniki na klopci. Ni imel časa, da bi pomislil na vse to, ko pa se je tako ustrašil neznanega, skrivnostnega glasu. Tekel je na vso moč, nato pa se je naenkrat ustavil na pol poti: «Čakaj, čakaj, Nejc! Ne bodi strahopetec!«



Pogumno se je odpravil nazaj do klopce in se med potjo smejal: «Saj sem pretekel skoraj ves Zeleni Gaj od strahu in se skoraj podelal v spodnje hlačke. Jaz pa sem ti ga škis!« Ko je prispel do klopce, kjer ga je čakala torba s šolskimi potrebščinami, je malce z nezaupljivostjo zaklical proti grmovju: «Je kdo tam? Pridi ven, če si! Nikar se ne delaj norca iz mene!« V odgovor pa je zopet dobil že znano oguljeno frazo: «Auuuva, boli, auuuva!« Spet so se mu od strahu zašibila kolena kot šiba na vodi. Ni vedel, kaj naj naredi, ampak zbral je še toliko poguma, da je zajecljal: «Pridi ven, kdorkoli si že, in ne straši me! Nehaj s temi neumnimi šalami in se mi pokaži! To sploh ni smešno, strašiti majhne otroke, takšne, kot sem jaz!« Glasek iz grmovja pa mu je milo odvrnil:«Pridem, aauuva, boli, vendar se me ne prestraši, ker sem miš! In glej ga zlomka, iz grmovja je prišla majhna miška z obvezo čez obraz Miška Piška in stokala, ker jo je bolel zobek. Nejc je prebledel, kajti to, kar je videl pred sabo, je bila govoreča, čisto zares prava miš. »Blede se mi, prav zares se mi blede!« je rekel Nejc in si pomanil oči. Vendar stokajoča miška z obvezo je bila še vedno pred njim. V življenju še ni videl in slišal za govorečo miš. Zdaj pa je bila naenkrat pred njim. Bil je prepaden in mislil je, da se je znašel v pravljičnem svetu.



Ker ni mogel spregovoriti, ga je miška ogovorila: «Pozdravljen, jaz sem Miška Piška.« Pravzaprav je bilo njeno govorjenje podobno nekakšnemu momljanju, ker jo je bolel zobek in ni mogla razločno izgovarjati besed. Nejc še vedno ni ničesar črhnil in je le nemo strmel v miš, ki je vsake toliko časa zastokala od zobobola. »No, kaj zdaj, mali korenjak, ti je mačka snedla jezik? Sam si mi vendar rekel, naj pridem ven iz grmovja in se ti pokažem!« Nejc je končno po presenečenju prišel k sebi in spregovoril: «Ampak … ti si miš in miši ne govorijo!«
»Ja, fant, kje pa živiš! Na Luni mogoče? Seveda znamo me miši govoriti! Kako bi se pa namreč sporazumevale med seboj?« ga je začudeno pogledala.
»No, ta je pa res dobra. Imaš tudi mogoče kakšno ime?«
»Seveda imamo vse miši imena, kajpak, tako kot vsi ljudje. Že prej sem se ti vljudno predstavila, vendar si ga od začudenja, kot vidim, preslišal. Jaz sem Miška Piška.«




»Miška Piška. Da nisi tista miška, ki odnaša otrokom piškave zobke čez noč in jim pod blazinico pušča darila? Saj to ni res, miš ki govori, jo kličejo po imenu in še za nameček odnaša gnile zobke. Ha, ha, ha, Nejc, utrgalo se ti je, pri vseh svetnikih, prav zares se ti je utrgalo!« se je glasno krohotal. »Ti smrkavec, nikar se mi ne smej, si še premlad zame, da bi se mi smejal v brk! Da veš, jaz sem resnično Miška Piška in moj poklic je odnašati otrokom gnile zobke in jih obdarovati s prečudovitimi darili. Izvoljena sem bila od same vrhovne mišje komisije, da opravljam to delo. Kaj pa je tu tako smešnega?! Sicer se pa nimam časa ukvarjati s predrznimi smrkavci, takimi, kot si ti, ker me zelo boli zob! Auuuva!« je zopet zastokala miška in odšla nazaj v grmovje. »Auuuva, boli, boli!« je odmevalo iz grmovja.



»Oprosti, Miška Piška, saj nisem hotel biti tako predrzen, ampak res prvič v življenju vidim miš, ki zna govoriti in odnaša piškave zobke. Vedno sem mislil, da so si to štorijo izmislili naši starši. Dolgujem ti opravičilo za svojo nesramnost. Pridi nazaj, da se ti še jaz predstavim.« Miška Piška se je prav počasi, kot polž, prikobacala nazaj iz grmovja in še naprej milo stokala. »Jaz sem Nejc, za prijatelje pa sem kar Nejček. Te lahko vprašam, kaj ti je, miška, si mogoče bolna, ker tako milo jokaš?«



»Zob me boli, kar umrla bi od bolečin. Ne vem, kaj naj naredim, Nejc. Že tri dni ne morem spati, jesti in hoditi na delo. Tri dni že čepim tukaj v tem grmovju. Še dobro, da me ni opazila kakšna potepuška mačka, ker bi me zagotovo pojedla za kosilo. Najbrž so tudi že vsi otroci po vsem svetu zelo nesrečni, ker imajo še vedno piškave zobke tam, kjer so jih nazadnje pustili. Jaz pa sem vsa nemočna in ždim tukaj osamljena v tem grmovju.«



»Če te res tako boli zobek, kot praviš, potem je rešitev samo ena. Zobozdravnik!« je odvrnil Nejček. »Ajjj, ne, ni govora, tja pa že ne grem. Zobozdravnik mi bo izpulil zob, kar zelo boli, in potem se mi bodo vsi smejali, ker bom ostala brez zobka. Potem se kar lahko preimenujem v Škrba Miška. Ne, ni govora! Zobozdravnik ne pride v poštev!« je zacvilila od strahu pred zobozdravnikom. »Daj, no, miška, to pa ni res, ni tako hudo. Zobozdravniki so danes zelo prijazni, kvalitetno opravijo svoje delo in to brez da bi te kaj bolelo. Tudi jaz sem mislil, da je obisk pri zobozdravniku boleč in naporen, vendar ko je pričel popravljati moj gnili zobek, sploh nisem čutil nobenih bolečin. Vidiš ta zob, ki mi ga je popravil?« je Nejc na široko odprl usta in ponosno pokazal na svoj ozdravljeni zobek. »Kaj res?« je Nejca začudeno pogledala Miška Piška. »Pri mišjih zobozdravnikih pa ni tako. Kadar te pri nas boli zob, ga mišji zobozdravnik za vsako ceno izpuli in takrat peklensko boli. To so mi povedale moje prijateljice, ki so bile pri njem in še dandanes so brez zoba. Vrstniki pa jih zasmehujejo z vzdevkom Škrbe Miši; nočem, da bi tudi mene tako grdo zasmehovali. Tega si res ne zaslužim! Ni lepo, če te nekdo zasmehuje, da veš, Nejc!«



»To je najbrž zaradi tega, ker se vaši zobozdravniki ne spoznajo na svoje delo ali pa se jim ne da popravljati gnilih zobkov. Pri nas ljudeh ni tako, obljubim. Pojdi z menoj, da te odpeljem v našo šolsko zobno ambulanto, kjer ti bo naša prijazna zobozdravnica popravila zobek. Boš videla, da bo potem spet vse v najlepšem redu in da ne boš ostala brez zobka.«
»Obljubiš?« ga je milostljivo pogledala Miška Piška. »Obljubim, sem mož beseda in svoje obljube nikoli ne prelomim,« ji je prav prijazno odgovoril Nejček in v znak svoje prisege položil roko na svoje srce, »skoči v moj šolski nahrbtnik, da te odnesem v zobno ambulanto.« Miška Piška je smuknila v Nejčev nahrbtnik in že sta iz Zelenega Gaja odhitela proti šoli.




Na poti sta srečala par otrok, ki so jokali na ves glas, starši pa so jih skušali pomiriti: «Ne jokaj, saj bo prišla po tvoj piškav zobek, boš videl. Mogoče je odšla samo za nekaj dni na dopust in se bo kmalu vrnila. Lahko da že danes ponoči, le malo še potrpi.« Otroci pa so bili neučakani in so jokali naprej in staršem povzročali ogromno skrbi in sivih las. »Presneto, kje se potepa ta miš?! Kdo bo poslušal po cele dneve takšen direndaj!« so nejevoljno mrmrali njihovi ubogi starši. »Povzročila si pravo zmedo po celem svetu!« je rekel Nejc Miški Piški, ki je cvilila od zobobola v njegovem nahrbtniku. Neki mimoidoči starejši moški se je obrnil nazaj proti Nejčku in si mislil:«Mali je čisto zmešan, pogovarja se sam s seboj.«



»Vem, Nejc, vendar dokler me ne bo prenehal boleti zobek, ne bom mogla opravljati svojega dela. Ne morem jim pomagati, bodo že morali potrpeti,« mu je odgovorila Miška Piška. »Ubogi otroci! Sedaj si pa res ne bi želel biti v njihovi koži, ko takole čakajo zaman, da jim bo miška odnesla zobke,« si je sam pri sebi mislil Nejc. Pospešil je korak in šola je bila kmalu na obzorju. Pri šolskih vratih je Nejc toplo pozdravil z dober dan njihovega hišnika, ki je popravljal kljuko na vratih. Hišnik je v pozdrav samo nekaj zagodrnjal in si sam pri sebi govoril: «Bi vam že dal dober dan, presneta mularija! Čisto vse uničite, le kaj bo s to današnjo mladino? Do nobene stvari ne kažejo več spoštovanja, jaz bi jim že pokazal, samo če bi bil ta glavni!« Nejc se je prav potihoma zasmejal in se po šolskem hodniku odpravil proti zobni ambulanti. »Miška Piška, pripravi se, skoraj sva že tam!«
»Joj, strah me je!« je zastokala. »Kaj praviš, mali?« se je ustavil nek četrtošolček ob Nejcu, ki je šel ravno mimo njega od popoldanskega krožka. »Ah, nič, nič, samo sam s sabo se pogovarjam,« mu je odvrnil Nejc. »Zopet nek prismojen čudak,« si je mislil četrtošolček in odhitel naprej po šolskem hodniku. Naša junaka pa sta prispela do vrat zobne ambulante, kjer je z velikimi tiskanimi črkami pisalo:


ŠOLSKA ZOBNA AMBULANTA
TINA GAŠPERLIN, DR. STOMATOLOGIJE
AMBULANTA ZA ODRASLE IN ŠOLSKO MLADINO


Nejc je narahlo potrkal na vrata. »Naprej!« se je zaslišal prijazen, žameten ženski glas. Prav počasi je vstopil, kot da bi se bal, da bi kaj podrl, in vljudno pozdravil: «Dober dan, gospa doktor Gašperlinova! Veste, imam zelo neobičajen problem, ki se ne zgodi prav vsak dan. Ne vem, kako bi vam to razložil.«
»Kar na dan z besedo, malček, poslušam. Mislim, da problem ni tako velik, da se ga ne bi dalo rešiti, kajne?« ga je prijazno ogovorila gospa doktor Gašperlinova in si popravila očala. »No, če je pa tako, potem je problem tukajle v mojem nahrbtniku in kar z njim na plano,« je rekel Nejc in si ga previdno snel z ramen. Zobozdravnica ga je malo začudeno pogledala izpod očal, vendar ni rekla ničesar. Nejček je odpel zadrgo svojega šolskega nahrbtnika, segel z roko v njegovo notranjost in privlekel ven majhno miš, ki je imela povoj čez obraz in nežno pozdravila doktorico:«Dober dan!«



Nejc ni imel niti toliko časa, da bi kaj spregovoril, ko je Gašperlinova v istem trenutku skočila s stola na mizo in začela kričati na ves glas, da bi ji še operne pevke zavidale take višine: «Miš, miš, miš! Na pomoč! Pomagajte! Miš! Uuuaaa!« Miška Piška se je na vso moč ustrašila njenega oglušujočega dretja, skočila z Nejčevih rok na tla zobne ambulante in jo ucvrla ven skozi priprto okno. K sreči je bilo okno v pritličju in ji ni bilo nič hudega. Nejc je urno stekel za miško proti oknu, vendar ko je pogledal ven, je že ni bilo več na spregled. Ucvrla jo je neznano kam.




»Joj, gospa doktor Gašperlinova, poglejte, kaj ste naredili. Bogve kam jo je sedaj popihala uboga mala miš! Kje naj jo sedaj najdem?« je na pol jezno na pol žalostno okregal Nejc gospo doktorico, ki je skorajda padla v nezavest, ko je zagledala Miško Piško. Bila je vsa zadihana in prepotena, a ko je vendarle prišla k sebi, je spregovorila: «Ali sem prav slišala, da me je ta miš pozdravila z dober dan? Miši se že tako ali tako prestrašim bolj kot česarkoli drugega na svetu, vendar da bi miš govorila, tega še nisem doživela v svojem življenju. Povej mi, kako ti je že ime, fant, da to ni res in da je bil to le prisluh ali privid. Da si se le ponorčeval iz mene, kot to radi delate vi, navihana mularija!«
»Ime mi je Nejc in, gospa doktor, to, kar ste prej videli in slišali, je bilo resnično. Ni bila nobena neokusna šala. To je bila Miška Piška, ki odnaša otrokom piškave zobke, tista, o kateri so nam pripovedovali starši, ko smo bili še zelo majhni. Saj ste zagotovo tudi vi, gospa doktor, ko ste bili še majhni, puščali vaše piškave zobke pod svojo blazinico in ko ste se zjutraj prebudili, ste namesto zobka pod njo dobili prečudovito darilo.«



»Ja, to je že res, vendar so to le izmišljotine. Takšna miš sploh nikoli ni obstajala in ne obstaja. Miška Piška so bili le naši starši. V Miško Piško sem verjela, ko sem bila še zelo majhna, a ko sem odrasla, sem prenehala verjeti v stvari,« mu je odgovorila Gašperlinova. »Tako sem razmišljal tudi sam, dokler se nisem danes v Zelenem Gaju prepričal na svoje lastne oči. To je prava Miška Piška in ne boste verjeli, že tri dni jo zelo boli zobek, zato sem jo tudi pripeljal v vašo zobno ordinacijo, da ji ga popravite. Namreč vsi majhni otroci po svetu neutolažljivo jokajo, ker jim Miška Piška ne more več odnašati njihovih piškavih zobkov zaradi svojega zobobola. Ostali so brez daril. Sedaj pa, ko ste jo s tem vašim kričanjem prestrašili in pregnali, se bo problem še naprej stopnjeval. Kje naj jo sedaj najdem in prepričam, da pride nazaj v vašo zobno ordinacijo? Že tako je bila nezaupljiva do zobozdravnikov, zdaj je pa še bolj. Lahko poskusim srečo, vendar ne verjam, da jo bom kje našel. Če je ni v Zelenem Gaju, kjer sem jo našel, potem bom moral preiskati celo mesto in to vsak skrivni kotiček, za kar bi porabil verjetno tri mesece, četudi bi jo iskal po cele dneve. Res sem se znašel v škripcih in to samo zaradi vas, gospa doktor.«



»Torej je vse to res? Res mi je zelo žal, Nejc. Ampak v opravičilo ti jo bom pomagala poiskati, če ti bo to pomagalo. Najbolje bo, da pričneva z iskanjem še ta trenutek!« se je opravičevala gospa Gašperlinova. Zaklenila je zobno ambulanto in se z njim odpravila poiskat Miško Piško. Najprej sta se odpravila v Zeleni Gaj, vendar je tam nista našla. Nato sta se odpravila še v mesto, a vse zaman. Nista je uspela najti in proti večeru sta se oba utrujena odpravila domov. Nejc je bil zelo potrt. Vzljubil je Miško Piško, pa čeprav jo je osebno poznal le kratek čas. »Ne skrbi, Nejc, jo bova že našla. Jutri po pouku se zglasi pri meni v ordinaciji, da bova nadaljevala z iskanjem. Lahko, da bova jutri imela več sreče,« ga je potolažila zobozdravnica. Nejc vso noč ni mogel zatisniti očesa. Skrbelo ga je za Miško Piško in smilili so se mu otroci, ki so zaman čakali, da bi jim miška odnesla gnile zobke. Naslednji dan je Nejček takoj po pouku odšel do Gašperlinove in nemudoma sta pričela z iskanjem pogrešane miške. Zopet sta najprej preverila, če je Miška Piška v Zelenem Gaju in ker je tam nista našla, sta se odpravila v mesto. Vendar nista imela nobenega uspeha. Nejček tudi to noč ni mogel zatisniti očesa, zato je gledal v zvezde na nebu in spesnil tole pesmico:

Miška Piška, kam si šla?
Ni več Sonca, ni več maj.
Pridi, pridi spet nazaj,
rad bi videl te še kdaj.                                                                      


Miška Piška, kam si šla?
Jaz pogrešam te, oh, kdaj
prideš, prideš mi nazaj,
da odpeljem te v gaj,
odpeljem te v gaj,
odpeljem te v gaj,
odpeljem te v gaj?



                                                                     
Zjutraj se je že navsezgodaj, prej kot običajno, odpravil v šolo in starša sta ga začudeno gledala. »Nejček, ali je kaj narobe, nekam zelo utrujen se nama zdiš zadnje dni?« sta ga vprašala. »Ah, saj ni nič narobe, le zaspati nisem mogel ponoči. Najbrž je kriv test, ki ga pišemo danes pri matematiki,« se jima je izmikal Nejček. »Nikar se ne vznemirjaj zaradi tega. Saj veš, da ti gre v šoli dobro,« sta ga mirila. »Vem, a mi kljub temu ni vseeno. Rad bi se čimbolje odrezal danes pri matematiki. Adijo! In še to; najbrž se bom danes po pouku, kot ponavadi, odpravil v Zeleni Gaj, kjer se bom učil. Pridem najbrž šele zvečer, zato nikar ne bodita v skrbeh, kot sta bila ta dva dneva,« je odvrnil in že je kot blisk smuknil skozi vrata. »Nekam dolgo in pogosto se zadržuje zadnje čase tam v Zelenem Gaju. Se vidi, da je pomlad v zraku. No, važno je, da pride živ in zdrav vsak večer domov. Sicer pa je tako ali tako vse popoldneve sam doma, ker sva midva po cele dneve v službi. Tam mu vsaj ni dolgčas,« sta se tolažila Nejčeva starša. Nejc jo je to jutro najprej odmaširal kar v gaj. Imel je še dovolj časa do začetka šolskega pouka. Usedel se je na svojo omiljeno klopco in si pel pesmico, ki jo je spesnil to noč. Ko si je tako žalostno prepeval, se je nenadoma iz grmovja zaslišal znani glasek: «Hej, Nejček! Tukaj sem! Auuuva!«
»Miška Piška, ali si to res ti?« se je na vso moč razveselil Nejc, »kje si bila ves ta čas? Z gospo Gašperlinovo sva te iskala cela dva dneva po vsem mestu.«



»Kaj? S tisto veščo, ki se je tako strašansko zadrla, ko me je zagledala, da se jo je slišalo vse do konca vesolja in še naprej!« je bila nejevoljna Miška Piška. »Saj ni tako slaba, le miši se boji in še nikoli ni videla miši, ki bi znala govoriti,« ji je pojasnil Nejc. »Zakaj vsi ljudje mislite, da miške ne znamo govoriti?« je bila užaljena. »Verjetno zaradi tega, ker ste miši nočne živalce, takrat pa ljudje trdno spimo in vas nikoli ne slišimo,« ji je razložil Nejc. »Bo že držalo, najbrž imaš prav, Nejc. Ponoči, ko takole odnašam gnile zobke, res vsi trdno spite kot klade. Ampak k njej že ne grem, da veš! Pa četudi me bo zob bolel še cel mesec! Bi rekla, da sem se je jaz bolj ustrašila, kot pa se je ona mene! Cela dva dneva sem se skrivala v neki zanikrni luknji in poleg tega, da me je mučil zobobol, mi je zaradi njenega dretja še močno šumelo v ušesih. Lahko bi zaradi nje še oglušela! Vendar ker sem sklepala, da si že zelo v skrbeh zame, sem se danes odpravila sem v Zeleni Gaj, da bi te tu počakala. In res si prišel, ampak pričakovala sem te šele popoldan po šolskem pouku!«



»Res sem bil zelo v skrbeh zate in cele dve noči nisem mogel zatisniti očesa. Še pesmico sem spesnil zate. Poslušaj, ti jo bom kar zapel!« Tako ji je Nejc zapel svojo novo pesmico in ko je končal, je bila Miška Piška vsa navdušena: «Čudovita pesem! Od kje imaš tak talent? Ni kaj, postal boš še pravi mali Mozart, če boš tako nadaljeval. Ob tvoji pesmici sem čisto pozabila na zobobol. Auuuva, sedaj pa me zopet boli ta presneti zobek!« je zacvilila Miška Piška. »Veste, kaj vam povem, vaše visočanstvo! Sedaj, ko zobozdravnica Gašperlinova dobro ve, kako stvari stojijo, se bova pri priči odpravila do nje in to brez ugovorov, prosim! Ni razloga, da bi se tista štorija zopet ponovila. Drugače zobobol ne bo nikdar ponehal in kdo ve, kako dolgo boš še takole prenašala bolečino. Še danes ti bo popravila zobek in tako boš lahko zvečer zopet odnašala otrokom piškave zobke! Pomisli, kako nesrečni morajo biti že otroci, ki te zaman čakajo! Bodi pogumna in hitro smukni v moj nahrbtnik! Greva!« ji je ukazal. Miška Piška se ni upirala, ker je vedela, da ima Nejček prav. Zato je hitro smuknila v njegovo šolsko torbo in že sta odvihrala proti šoli. Šolska vrata so se ravno odprla, ko sta prispela do šole. Gašperlinova je bila že v svoji ambulanti in Nejc je potrkal ter vstopil.



»Dobro jutro, gospa Gašperlinova. Prinašam zelo dobro novico! Našel sem Miško Piško in to danes že navsezgodaj zjutraj, ko sem šel v Zeleni Gaj. Zdaj pa brez panike, gospa Gašperlinova, ker jo bom dal ven iz moje torbe! Upam, da ne boste zagnali tak kraval, kakor ste ga zadnjič,« ji je rekel Nejček. »Ne boj se, Nejc, jaz sem pripravljena. Kar na plano z njo!« je še vedno malce s tresočim glasom izjavila Gašperlinova, vendar se ni hotela osmešiti, kot se je zadnjič. Nejc je odprl zadrgo in jo dal ven iz svoje šolske torbe. Miška Piška in gospa Gašperlinova sta se sedaj soočili iz oči v oči. Prva je spregovorila Gašperlinova, a še vedno s tresočim glasom: «Pozdravljena, Miška Piška! Najprej bi se ti rada opravičila za nevšečnost, ki sem jo povzročila zadnjič prav tukaj v svoji ordinaciji.«
»Opravičilo sprejeto in upam, da ste premagali svoj nerazumen strah pred mišmi. Miši namrač ne grizemo,« je rekla Miška Piška in Gašperlinovi ponudila svojo roko v znak sprave. Zobozdravnica ji je segla v roko in Nejček je kar žarel od veselja. Na obrazu se mu je narisal nasmeh od zadovoljstva, ker je bilo spet vse v najlepšem redu. Popraviti je bilo treba samo še miškin piškav zobek. »Kar v ta oblazinjen stol se usedite, Miška Piška, da ti popraviva ta presneti zobek, ki ti ne da mira,« je rekla Gašperlinova. »Saj ne bo nič bolelo, kajne? Saj mi ga ne boste izpulili?« jo je nezaupljivo pogledala Miška Piška. »Ah, kje pa! Nič se ne boj!« sta jo v en glas potolažila Nejček in Gašperlinova. Miška Piška je počasi zlezla na stol in kot bi mignil, ji je Gašperlinova popravila piškav zobek, brez da bi miško kaj zabolelo.



Miškin strah pred zobozdravniki je bil seveda čisto odveč. To so ljudje, ki se spoznajo na svoje delo in ga danes opravijo kvalitetno ter brez bolečin. Danes je medicina zelo napredovala, zato, otroci, če vas boli zobek, nikar ne bodite prestrašeni, ko morate k zobozdravniku, in ne delajte prevelikih preglavic staršem. »No, Miška Piška, pa sva končala s popravilom tvojega zobka. Vidiš, da ni bilo tako hudo. Za v naprej bi ti pa priporočila, da si redno umivaš svoje zobke in ješ veliko sadja in zelenjave ter piješ veliko mleka. Mleko je bogato s kalcijem, kar krepi naše zobe. Pa pridi kdaj tudi k meni v ambulanto na preventivni pregled,« ji je svetovala Gašperlinova. »Ja, res je! Poglejte moje zobke!« se jima je pohvalil Nejc in pokazal svoje bele zobe, ki so bili skrbno negovani. »Bom upoštevala vaš nasvet, gospa doktor Gašperlinova,« se ji je zahvalila Miška Piška. S tem je napočil tudi čas slovesa.




»Sedaj pa se moram posloviti od vaju. Zelo mi je žal, ampak zvečer me čaka ogromno dela; otroci so že čisto obupali nad menoj. Zato moram pohiteti! Še enkrat hvala za vse, ne vem, kaj bi brez vaju,« se je poslovila Miška Piška od Nejčka in Gašperlinove. »Nasvidenje, Miška Piška, pridno delaj in ne pozabi si umivati zobk; pa obišči naju še kdaj!« sta ji v slovo pomahala Nejček in Gašperlinova. »Bom, bom, obljubim, da se še vidimo, do takrat pa se lepo imejta!« jima je pomahala naša Miška Piška v slovo in že je ni bilo več na spregled. Čez noč je Miška Piška pridno odnašala zobke po vsem svetu in otroci so se zjutraj silno razveselili, ko so dobili darila pod blazinico. Nejček pa je to noč v spomin na Miško Piško in v slovo spesnil tole pesmico:


Ko Lunca sveti na Zemljo,
vse že tiho spi.
Škratje pesmi pojejo,
miška že hiti.
Vso noč sladko sanjamo,
a sonček nas prebudi.
Zjutraj vsi veseli smo,
darilo vsak dobi, dobi.


Na Jesenicah, 13. decembra 2004                                                                  
Saša Atanasov