DISTOPIJA

Minil je mesec dni in zdaj jo lahko pokažem svetu. Umetnik, ki me je tetoviral, mi je strogo zabičal, da je ne smem nekaj tednov izpostavljati soncu, sicer bi lahko barve slike, upodobljene na koži mojega hrbta, zbledele. Skušnjavo Svetega Antona Salvadorja Dalija mi je na papir prerisal neki uveljavljen beneški izdelovalec kopij poznanih slikarskih umetnij in inkognito tudi spreten ter prebrisan ponarejevalec različnih upodobitvenih del. Ni jih bilo malo, ki so mu nasedli, da jim je za čeden kupček denarja podtaknil svoj ponaredek. Med osmoljenci so prevladovali predvsem turisti, zlasti tisti iz Kitajske in iz drugih daljno-azijskih dežel. Repliko Skušnjave Svetega Antona mi je potem s papirja na hrbet prenesel že omenjeni umetnik tetoviranja, ki tetovira še po starem, s posameznimi vbodi, brez uporabe aparata, ki lahko naredi nekaj deset ali celo še več vbodov na sekundo. S pomočjo ogledal si ogledujem vtetovirano umetnijo in ponosen sem nanjo. Dolgo sem moral prenašati bolečine, a vredno je bilo. Advent veselega pričakovanja, da jo razodenem svetu, je tako za menoj. Zanesen, kot plesalec v transu, se odpravim na železniško postajo v Mestrah in sedem na vlak za Benetke. Vozim se nad morjem in modrina preveva moje misli. Izstopim na zadnji postaji, kjer se železna cesta konča, na Santa Luciji. Opoldanska pripeka avgustovskega sonca na betonu pred postajo me ne moti. Nadenem si sončna očala. Prav tako me ne moti turistični vrvež, pretežno mladih, z nahrbtniki opremljenih počitnikarjev. Po kanalih plovejo motorni čolni in kot krsta črne gondole na vesla, ki prevažajo po beneških kanalih od znamenitosti do znamenitosti, turiste, upokojence, zaljubljence ali mladoporočence. Beneške gondole so tako pobarvane od šestnajstega stoletja dalje, ko so v spomin na hudo epidemijo kuge z odlokom zapovedali črno barvo gondol. Vkrcam se na zibajoči se vaporetto. Vaporetti so ladjice, ki v Benetkah opravljajo službo mestnega prometa. Ladjica javnega prevoza me ponese skupaj s turisti na Lido. Otok, ki je varoval majhno, a zgodovinsko mogočno Beneško republiko pred besnenjem morja. Od plemiške republike San Marco, ki je dobro tisočletje nadzirala trgovino po Sredozemskem morju, je danes ostal le še spomin v obliki velikanskega magneta, ki privlači množice turistov. Z njenim zatonom pa se je začela nova doba. Podam se na peščeno plažo. Najamem si sončnik in ležalnik. Snamem majico in si jo malomarno ogrnem okoli vratu in pleč, ki sem si jih izklesal z neumornim delom v neštetih urah, prebitih v različnih telovadnicah in fitnesih ter z izbrano prehrano in napitki ter seveda s proteinskimi dodatki. Brisačo nosim v roki. Zaslišim kričanje otročajev s plaže in skozi nosnice se mi prikrade vonj po mandljevem olju, pomešan z vonjem po soli morskega zraka. Nihče me ne vidi, toda vsi me opazijo. Vem, da privabljam poglede. Tudi sam opazujem ljudi: domačine in počitnikarje. Sončim se in se kopam. Plavanje me pomirja in krepi. Mine dan in po isti poti se vračam domov v Mestre.  

Kopanje na Lidu postane moje vsakodnevno opravilo. Tako rekoč obred, ki me nadvse razveseljuje in vsakič odobrovolji. Poleg kopanja in sončenja se spogledujem z dekleti in tudi že z odraslimi ženskami. Pa pravzaprav tega niti nočem. Samo za trenutek predolgo se zazrem v lepoto kakšnega dekleta ali mlade ženske, ki se je naključno znašla v moji bližini; takoj začutijo, kot bi jih sam hudič izuril v sprejemanju božajočih pogledov, in igra se zapeljevanja se lahko veselo začne. Med mojimi »žrtvami« so predvsem turistke Nemke, Francozinje, Američanke, pa Avstralke, Danke, Nizozemke in celo Japonke in Kitajke so čisto dovzetne in voljne spogledovanja. Vendar, če sem čisto iskren, si kakšnih večjih uspehov pravzaprav sploh ne morem pripisati. Dekleta ali žene prihajajo povečini v paru s svojimi slabšimi polovicami, ki pa seveda ničesar ne slutijo o tem, kako brezsramno se njihove drage igrajo z ognjem. Če pa se že kateremu izmed njih izjemoma kaj zasvita, kar pa je prav zares silno redko, in zaslutijo nezvestobo v mislih svojih deklet ali žena, pa je njihov bes, zanimivo, zadržan, kar nekako povezujem s svojo krepko postavo. Menim, ali bolje rečeno, lahko le ugibam, ali burnost njihovega besa zares tako hitro splahni zaradi pogleda na moje mišičasto telo. Mnogo deklet pa potuje ali počitnikuje v gručah, takrat pa ponavadi nisem deležen ničesar drugega razen prismuknjenega hihitanja. Čestokrat pa sem tudi za marsikatero mladenko razočarano ugotovil, da je še zdaleč premlada zame in da dopustuje še vedno skupaj s starši, zategadelj varno, pod strogim nadzorom njihovega budnega očesa.  

Minevajo dnevi. Tu je začetek septembra, a množice turistov še ne usahnejo. Dnevi so še vedno vroči, če sopare ne prekine kakšna nevihta ali vremenska motnja, ki se septembra sicer že bolj pogosto pojavljajo kot v visokem poletju. Hodim po Piazzale Roma po vsakdanjih opravilih, preden se, tako kot skoraj vsak dan, odpravim na plažo. Naenkrat me, kot strela z jasnega neba, obstopita dva mladeniča, katerih pogled je zastrt z debelimi sončnimi očala. Opravljena sta v živobarvne havajske srajce z narisanimi palmami ter nosita na kratko pristrižene lase.
»Hej gospod, ali bi šli z nama na pijačo? Vabiva vas in v čast nama bo. Tako ste videti zanimivi, da vas ni mogoče prezreti in se upreti skušnjavi, da ne bi z vami pokramljali ob kozarčku ali dveh,« se mi skorajda prisiljeno dobrika mladenič, ki je videti nekoliko starejši izmed obeh.
Obotavljam se, a to bolj od presenečenja nad nepričakovanim vabilom, ki ga skorajda sprejmem, če me ne bi mladeniča začela malodane, na silo potiskati proti vratom svetlo rumenega mini morrisa, dokler starejši zavoljo moje negotovosti ponovno spregovori:
»Zagotovo imate veliko zanimivega povedati. Poleg tega pa prinašava za vas nadvse ugodno poslovno ponudbo.«
»Poslovna ponudba,« pomislim, »hm …« Zadeva mi zasmrdi in mladeniča mi postaneta silno sumljiva in ko zastanem, me pričneta grobo potiskati proti vratom avtomobila, z očitnim namenom, da me na silo posedeta na zadnji sedež avtomobila, ki ima samo dvoje vrat za vstopanje. Uprem se in njun prijem postane še močnejši, bolj grob. Odrinem ju, a si ne dovolita, da bi se ju otresel. Na njunih obrazih bežno zaznam brezobzirno nasilnost in neomajno odločenost. Nagonsko se zavem svojega zaskrbljujoče nevarnega položaja. V meni se prebudi samoohranitveni nagon, kot ga imajo ranjene zveri na begu. Roka stisnjena v pest, mi uide in s silovitim udarcem, z največjo močjo, ki sem je v tem trenutku sposoben, boksnem po obrazu mlajšega od obeh napadalcev. Od udarca zbita sončna očala odfrčijo po zraku in padejo na pločnik. Napadalec se opoteče in ko se ponovno ovede, si otipa krvaveče ustnice. Starejšega napadalca medtem bliskovito odrinem vstran in pričnem bežati pred nevarnostjo, v kateri sem se znašel. Mlajši napadalec potegne revolver s kratko cevjo in nameri proti meni. Starejši napadalec nemudoma odrine njegov laket in zakriči nanj:
»Ne streljaj, Peppino! Vse boš pokvaril! Šef ga želi živega!«
Izgubim se v množici mimoidočih, ki pa se, ob pogledu na potegnjeni revolver v rokah mladeniča, skorajda razbeži. Preko trga se razleže nekaj cvilečih ženskih krikov. Stečem in bežim za življenje, kot še nikoli do sedaj. Proti meni vozi taksi in se mi od spredaj približuje. Ves upehan panično, brezglavo, skorajda roteče zakrilim z rokami pred taksijem, želeč da bi me voznik taksija opazil in mi ustavil. Na mojo srečo mi taksist ustreže in me pobere. Sedem na zadnji sedež.
»V Mestre!« mu velim.
Taksist uslužno prikima. Med vožnjo se neprestano, strahoma, nervozno oziram nazaj in preverjam, ali nama sledi kakšen rumen mini morris ali pač katerikoli sumljiv avtomobil drugačne znamke. Preveva me groza preganjane divjadi, kateri neusmiljeno sledi lovec. Razmišljam s svetlobno hitrostjo, a ničesar se ne morem domisliti. »Napadalca, ki sta me obstopila, nista bila videti priložnostna tatiča. Nisem mogel biti naključna žrtev. Čakala sta me. Zakaj? Mladeniča morata zagotovo imeti zelo dobro utemeljen razlog za poskus moje ugrabitve.« Še najslabša pa je ravno tovrstna nevednost, ki ti vzbudi občutek manjvrednosti. V možganih ti neustavljivo, neusmiljeno kljuje zavest o tvoji domnevno nižji inteligenci, da sprva kot pohabljenec leseno otrpneš in se že v naslednjem trenutku zopet preleviš v brezglavo, preganjano žival. »Moja družina je prejkone revna. Le kdo bi lahko poplačal odkupnino zame? Da sploh ne omenjam daljnih sorodnikov, ki jih povečini komajda, le bežno, poznam. Hm …?« razmišljam. Taksi se medtem približa Mestram. Taksistu velim:
»Kar pri cerkvi Svetega Girolama mi ustavite!«
Taksist nemo prikima. Ne upam si domov, dokler se ne prepričam, da mi napadalci niso več na sledi. Taksista poplačam z bankovcem in mu raztreseno odstopim drobiž za napitnino. Taksist mi v zahvalo lakajsko prikima. V naglici izstopim, ne da bi počakal, da mi taksist odpre vrata. Oziram se za morebitnimi zasledovalci na levo in desno, nazaj in naprej. Taksi medtem izgine v prometni vrvež mesta. Želim se umakniti pred sončno pripeko in soparo ter se za silo pomiriti, zato vstopim v cerkev Svetega Girolama. Prste pomočim v blagoslovljeno vodo in se med poklekom pokrižam. Sedem na klop v cerkveni ladji. V cerkvi sem sam. Cerkev Svetega Girolama je videti asketska, ravno pravšnja za razmišljanje in za zatopitev v globoko molitev. Bogoslužno obredje me je z neko nedoumljivo silovitostjo neustavljivo vedno privlačilo, temen masivni les, prapori iz težkega platna, robustna ohišja svetilk, velikanski lestenci, mogočni baldahini, kadilnice, medenina in črni talarji, pokriti z belimi, s čipkami izvezenimi mašnimi pelerinami duhovnikov. Vse to je v meni budilo neko nedoločeno demonsko strast. Hladna notranjost cerkve mi kmalu razbistri misli. Med razmišljanjem podzavestno sklenem drhteče dlani, kot bi želel moliti. Prešine me pomisel: »Napadalca nista bila navadna poulična razbojnika. Zagotovo nista delala na lastno pest. Debela sončna očala, havajske srajce in nekaj sta omenjala šefa, hm …? Kaj pa če sta mafijca? Tukaj v Benetkah? Ne, to ni mogoče. Ali pač?« Še nikoli do sedaj nisem bil videl mafijca, razen enkrat, ko sem na ulici opazil nekega elegantno oblečenega moškega, z debelimi sončnimi naočniki. Črne lase je imel počesane v polizano pričesko Spremljal je, držeč pod roko, neko še bolj elegantno oblečeno oklobučeno postavno lepotico. V šali sem si dejal, da mora biti možak zagotovo težak »mafijozo«. Spomnim se na ljudsko reklo, ki pravi: Mafije nihče ne vidi, a vsi vemo, da je naokoli. »Hm … Potem moram biti zagotovo v hudih težavah, da sta se mi takole sredi belega dne prikazala mafijca, me obstopila in me skušala ugrabiti. Le kdo bi vedel, zakaj? V življenju nisem nikdar prestopil praga na ono stran zakona. V tem smislu sem skorajda vzoren državljan. Hm …? Ali naj pripetljaj prijavim policiji?« V misli se mi prikrade podoba zdolgočasenega karabinjerja, ki piše zapisnik z enako vnemo, kot bi želel z zamahom dlani odgnati nadležno muho. »Ne, to ni dobra ideja. Policijski zapisnik mi ne more rešiti glave,« pomislim. V cerkev vstopi neki zablodel mlad turist, ki pritegne mojo pozornost. Vrata v cerkev zamolklo zaloputnejo. Počitnikar si bežno, na hitro, ogleduje cerkveno notranjost. Ponovno skušam zbrati misli in zazrem se v ogromen lik križanega Jezusa Kristusa, stoječega ob oltarju. Takrat se mi, kot strela z jasnega, kot adut iz talona, prikliče iz spomina moj sošolec Giovanni. Kot sem izvedel, se je bogato poročil v neko družino, ki je domnevno povezana z mafijo. Ima diplomo iz prava, kasneje pa je še magistriral iz ekonomije in poslovnih ved. Sedaj baje obrača velikanske vsote denarja za mafijo in išče zanje luknje v zakonu. Svetlobna leta daleč od preprodaje mamil, organiziranja stav in poulične prostitucije, umorov in izsiljevanja ali tihotapljenja cigaret, beguncev ali česarkoli. »Morda bi on kaj vedel o današnjem dogodku?« se vprašam. Sam nisem nikoli diplomiral. Opustil sem študij sociologije, saj bi se kot mladi humanist, lahko nadejal le prekarne zaposlitve. Tako da je bilo čisto vseeno, ali uspešno zaključim študij ali ne. Sedaj opravljam priložnostna dela ali pa, še bolje, sem občasno na socialni podpori. Bega me dejstvo, da niti ne vem, kako najti Giovannija in ali sploh imam njegovo telefonsko številko.

Odidem iz cerkve. Kot bolnik, ki mu je preganjavica omračila um, se shizofreno oziram naokoli za morebitnimi zasledovalci, levo, desno, nazaj, naprej. Spoznavam resničnost in zrno soli v reklu, da kogar piči kača, se boji zvite vrvi. Stavbe, avtomobili, mimoidoči, vse se vrti in kroži okoli mene. Videti je varno. Po nekaj minutah hoje odklepam svoje stanovanje. Občutek je slab. Vstopim v ohlajeno klimatizirano notranjost mojega bivališča. Zaklenem vrata in zagrnem zavese. Vzamem mobilni telefon in pričnem mrzlično brskati po digitaliziranem imeniku. Toda Giovannijeve številke ne najdem. »Prekleto, nimam je!« preklinjam v sebi. A že naslednji trenutek se domislim: »Utegnila bi jo imeti Sandra.« Pokličem Sandro, ki se očitno razveseli mojega klica. Besede začnejo kar vreti iz nje. Sploh ne vem, koliko časa je minilo, odkar sva zadnjič govorila. Moram ji razlagati, kako sem in kaj počnem. Skušam se zbrati in dajati čimbolj sproščen vtis, kljub temu da je pogovor zame nadvse mučen. Nimam ji česa povedati glede svojega življenja, ki je pravzaprav ena sama propadla naložba, docela zavoženo življenje, ki se počasi, a zanesljivo spreminja v ruševino. Poleg tega pa je edino, kar me ta trenutek zanima, Giovannijeva telefonska številka. Na koncu pogovora mi le prostodušno odstopi Giovannijevo številko mobilnega telefona. Nemudoma pokličem Giovannija. Zaslišim enakomerno zvenenje elektronskih impulzov. »Dvigni že!« v mislih zakričim in stiskam pesti.
»Prosim,« se naposled zasliši nekoliko naveličan glas z druge strani etra, ki ga nedvoumno prepoznam kot Giovannijevega.
»Giovanni, živijo, Carlo tukaj, kako si?«
»Hvala dobro,« dokaj hladno odgovori Giovanni. »Povej, kaj te teži?« je še neposreden in mi tako da vedeti, da sta njegov čas in potrpljenje omejena.
»Danes sta me sredi belega dne na Piazzale Roma obstopila dva nasilneža v havajskih srajcah. Hotela sta me na silo zbasati na zadnji sedež rumenega mini morrisa. Ker se nisem dal in sem utegnil zbežati, je eden izmed njiju celo potegnil revolver. Ali bi ti morda kaj vedel o tem incidentu?«
Nastopijo trenutki mučne tišine. Skozi mobilni telefon se zaslišijo šumeče motnje iz ozračja. Videti je bilo, kot da se Giovanni obotavlja z odgovorom, kot da bi že nekaj vedel o dogodku, ki se mi je pripetil. »Giovanni je človek časti, zagotovo bo pristal na razgovor in mi bo gotovo vedel kaj povedati glede neljubega pripetljaja, če ne, pa mi vsaj poda kakšen uporaben nasvet kaj narediti ali kako ukrepati,« pomislim. V srednji šoli sem Giovannija na raftanju v Alpah, med prevračanjem rafta, rešil zanesljive smrti.    
»Jutri lahko kosiva skupaj. Te poberem v Mestrah. Bodi pripravljen. Te pokličem.«
»Giovanni, hvala ti.«
»Zbogom.«
Še preden uspem izreči adijo, Giovanni prekine zvezo.

Naslednji dan, sredi opoldanske pripeke, me Giovanni pobere nedaleč od Piazza Ferretto. Sedem v njegovo brezhibno ohlajeno črno športno limuzino. Hladno usnje sedežev bele barve me pogladi po ledjih. Na nek način se počutim osramočenega, saj sam vozim več kot deset let staro kombilimuzino nižjega cenovnega razreda, katere pločevina ob nekaterih odrgninah že krepko rjavi.
»Pozdravljen, Carlo. Lepo, da se zopet vidiva,« me ogovori.
Giovanni je oblečen v elegantno črno obleko, je nekaj dni neobrit, in njegova pričeska je skrbno počesana. Če ne bi imel nataknjenih debelih črnih sončnih očal, bi bil videti kot maneken iz reklam v bogato ilustriranih moških revijah, tiskanih na kakovostnem papirju.
»Letos bo zares dolgo vroče poletje,« me ogovori.
»Ja, vroče je,« odvrnem.
»Baje si se poročil?« vprašam po nekaj trenutkih.
»Ja, kri ni voda. Papir je sicer papir. Vendar, glede na svetovno neo-konservativno revolucijo, tovrstni dokumenti zopet pridobivajo na veljavi. Po odmrtju in razkroju socialne države bo njeno vlogo ponovno prevzela razširjena družina.«
Ničesar ne odgovorim. Zavijava levo na semaforju, kjer se je nabrala dolga vrsta vozil. Neki nekoliko zanemarjen moški, z zajetnim masivnim razpelom okoli vratu, berači z deljenjem nabožnih brošuric. Giovanni odpre okno in mu poda nekaj novcev drobiža, brošurice pa ne vzame. Kmalu se voziva po Strada Romea, ki povezuje Benetke z Ravenno. Cesta je dvopasovna, ni avtocesta. Temu primerna je tudi prometna gneča. Cesta poteka deloma po starodavni poti, ki je povezovala Benetke z Rimom. Od tod tudi njeno ime. Po njej so v srednjem veku tudi množično romali. Medtem ko se voziva po ravnini okoli ustja reke Pad, kramljava o nepomembnih rečeh, kot so vreme, politika ali nogomet. Čakam na pravi trenutek, da bi prešel k jedru mojega problema in ga povprašal o mogoči razlagi dogodka, ki sem ga bil deležen včeraj. Čez nekaj časa Giovanni zavije na stransko cesto ter nekaj kilometrov vozi ob enemu izmed številnih kanalov rečne delte. Kmalu ustavi na parkirišču gostišča, z imenom Osteria alla pietra angolare. Ni videti ena izmed turističnih pasti, v katerih z oderuškimi cenami izvabljajo denar iz ničesar slutečih izletnikov za borno, nesolidno uslugo. Giovanni je zagotovo že moral preizkusiti gostilno, pred katero sva se ustavila. Izstopiva iz avta in v naju ponovno buhneta opoldanska pripeka in sopara, a je v klimatizirani notranjosti gostišča, ki sploh ne deluje razkošno, zopet bolje. Natakar, opasan z ličnim predpasnikom, naju pospremi do mize. Sedeva. Giovanni se bežno, komaj vidno, ozre po gostih prisotnih v lokalu.  
»Ta restavracija slovi po odlično pripravljenih jeguljah,« reče Giovanni med listanjem po jedilnem listu.
Preveč sem nestrpen, da bi se lahko navdušil nad ponudbo jedi. Želim si le, da bi karkoli izvedel glede mojega problema, zato odvrnem le z: »Aja, hm …«
Giovanni medtem naroči buteljko črnega vina. Še vedno si ogledujeva meni. Medtem se natakar vrne z buteljko vina in jo odpre ter zamašek odloži na krožniček, pokrit s papirnatim robčkom. Giovanni svetovljansko poduha zamašek in prikima natakarju, ki mu natoči nekaj vina v kozarec. Giovanni nalahno s krožnimi gibi potrese kozarec, da se vino zavrtinči, ter povonja ustje kozarca in izpije požirek, ki ga nekaj časa zadrži v ustih in nato ponovno pokima natakarju. Natakar nemudoma obema natoči vino v kozarce. Naročiva par hodov predjedi: testenine, morske sadeže, solate in podobno ter hišno specialiteto: jeguljo s paradižnikom za glavno jed. Naposled me nestrpnost le premaga. Odločim se ga kar naravnost vprašati:
»Ali ti je kaj znano, zakaj sem bil včeraj ravno jaz tarča napada oziroma poskusa ugrabitve? Povej mi, ali morda veš, zakaj bi me neka hudodelska združba preganjala kot ranjeno žival? Le kaj sem storil napak? Nikdar v življenju nisem počel ničesar, kar bi bilo v navzkrižju z zakonom.«
Giovanni zamišljeno ugrizne v brusketo, se zamisli in me nato povpraša:
»Kaj imaš na hrbtu?«
»Tetovažo,« prostodušno odgovorim.
»In kaj je upodobljeno na tetovaži, ki jo nosiš na hrbtu?«
»Skušnjava Svetega Antona od Salvadorja Dalija.«
»Vidiš, Sveti Anton je naš patron, zavetnik. Tvojo sliko menda potrebujejo za obrede klicanja umrlih in morda celo bogov. Baje je medij izgubil stik z duhovi, ki jim pomagajo pri odločitvah. Zato iščejo nov fetiš, ki bi jim lahko povrnil moč. Morda pa podobo potrebujejo celo za obrede iniciacije med višje kroge. Ne vem, nisem tako visoko, da bi lahko vedel.«
Preveva me mešanica tesnobe, strahu, groze, osuplosti in ogorčenja. Obmolknem. Po nekaj trenutkih naposled vendarle prekinem gluho tišino. Skozi izdih spregovorim:
»V 21. stoletju? Je, kaj takega sploh mogoče?«
»Mogoče, pa še kako mogoče. Zakletev je zakletev, prisega je prisega in mi to jemljemo resno. Za nas so menili, da imajo opravka z nekoliko počasnimi kmeti s podeželja. Kako so se motili! Kaj kmalu smo vse prerasli. Pri nas ni skesancev, kar nam je dalo moč, da se vključimo v svetovne kapitalske in finančne tokove, v nadnacionalna podjetja. Naši ljudje so povsod: v upravi, policiji, sodstvu, politiki, ložah in imamo celo stike v medijih in varnostno-obveščevalnih službah.«
Iz sosednjega prostora se zasliši pritajen, a razburjen glas športnega komentatorja, ki očitno poroča o dramatičnem dogajanju z nekega športnega dogodka, ki se prenaša in predvaja na LCD televizorju, nameščenem iznad točilnega pulta.
»Pa imaš kdaj vsaj malo kosmato vest zaradi svojega delovanja?« se postavim v nekoliko kljubovalno držo, čeprav je trenutek za to morda povsem neprimeren ali pač; glede na moj popolnoma brezizhoden položaj, da ne bi bilo videti, da moledujem za življenje, ali da sem na smrt preplašen. Giovanni se nalahno zdrzne:
»Sredstva prisile so nekaj povsem naravnega in mi ne počnemo prav ničesar drugega, ničesar nenaravnega, samo da nam je ob tem do dostojanstva in družinske časti. Ljudje hočejo mamila, prostitucijo ali si želijo le izposoditi denar. Da ne govorim, ljudje hlepijo po varnosti in redu. Država je pri tem samo še papirnata lupina, ki je vsem le v napoto. Da, temelji, na katere smo uprti, so kulturno-antropološkega značaja.«
Ampak glej: ljudje zaradi vašega delovanja slabše živijo, da ne govorim o mladih, ki jim je odvzeta prihodnost. Sistem je neučinkovit in obeta se splošni zastoj, ki si ga nihče ne želi.«
Giovanni odkima:
Poslušaj, vsekakor si, kot predstavnik srednjega ali nižjega sloja prebivalstva, želiš, da bi družbeni sistem brezhibno deloval, da bi imel najboljše pogoje za ustvarjalno delo ter imel zagotovljeno, glede na dane zmožnosti, najvišjo stopnjo socialne in zdravstvene varnosti. Toda ne gre tako enostavno. Vprašanje je, če je optimiziran sistem v interesu najvišjih slojev ali družbene elite, da ne rečem, bogov? Popolnega sistema ni mogoče več izboljševati ali spreminjati. Šele podoptimalen sistem pa je mogoče pregnesti, po želji preoblikovati in spreminjati po svoje, razumeš? Le samouničenje je pomembno in zato mora biti izvedeno učinkovito.«
Osuplo prikimam.
»Zato smo mi Božja roka na tem svetu,« nadaljuje Giovanni, »tako rekoč Demiurg na Zemlji. Sistem mora biti vsaj deloma samouničevalen. Konec zgodovine bo orwellovski ali pa ga ne bo.«
»Hm, ali ni v naravi tako, da preživijo samo najbolj prilagojeni, to je najbolj učinkoviti, kar naj bi veljalo tudi za vas?« odvrnem z vprašanjem.
»Mi smo naraven, točneje evolucijski, oziroma biološki pojav, učinkovit in zato ustrezno prilagojen. Zategadelj se ne bojimo propada. Glej, Mongoli ali Mohamedovo pleme Kurejšev so osvojili skorajda ves, v takratnem času poznani svet. Jasno pa je, da česa takega ne moreš doseči z dekadenco. Kako nebogljeno se ob tem izkaže zdravilo, ki ga predpiše Nietzsche zoper dekadenco: napoleonovsko, popolno in splošno militarizacijo; kajti celokupen izplen je bil na koncu kaj klavrn. Toda mi smo iz drugačnega testa. Boš že še videl. Mi smo sveti gral, ki prenavlja in se prenavlja.«
Giovanni se ponovno, komaj vidno, ozre po navzočih v lokalu. Videti je kot da bi za trenutek izgubil nit razgovora.
»Torej za vas ne velja samouničenje. Zakaj ne?«
»Samouničenje, aja … Mi se opiramo in napajamo iz izročila, ki ga varujemo, in tradicijo jemljemo nadvse resno, kajti le izročilo je banka načinov odzivanja na še nepoznane okoliščine. Le kaj bi Angleži brez svoje tradicije? Zato samouničenje za nas ne velja, mi smo učinkoviti.«
»Država odmira in pred kratkim sem lahko v časopisu prebral, da bodo nadnacionalna podjetja v bližnji prihodnosti prevzela vlogo držav.«
Giovanni, ki je ravno použil kos slastno pripravljene ribe, se zdrzne, izdihne skozi nos in se nemo zareži. Nagne se nazaj s hrbtom v naslon stola in razširi roke, z dlanmi obrnjenimi navzgor, kot bi želel izraziti nekakšno velikodušnost:
»Multinacionalnke delujejo skladno s tržnimi zakonitostmi. Torej je tam vse kupljivo in plačljivo.« Giovanni se kislo nasmehne in še prida: »To pa je že naš teren. Mi zasedemo vrzel in zapolnimo praznino, mi smo nasledniki in prihodnost je naša, in če me že sprašuješ, ali se mi oglaša vest, ti lahko odgovorim le z vprašanjem: le kako naj bi ostal ob strani, ko pa se rojeva nekaj tako novega? Mi smo tisti, ki bomo opravljali orwellovsko samouničenje, zato moramo biti vedno potezo pred ostalimi. Sploh pa, le kdo bi še častno služil državi, ko pa je vse en velik trg, kjer se vse kupuje in prodaja? Don Kihot?«

Po sladici srebava ekspreso oziroma kapučino. Naposled si le dovolim malodušno povprašati:
»Če te prav razumem, je moj položaj brezizhoden in moja usoda zapečatena?
»Hm, ne zavidam ti …«
»Ali je potem dokončno po meni?« ga prekinem.
»Ni nujno. Če me boš poslušal in naredil vse tako, kot ti bom velel, ne boš še tako kmalu ril po krtovi deželi in boš še naprej nosil glavo na ramenih. Vendar, ne rečem, da ti bo lahko.«
»In kaj moram narediti?«
»Odpotovati moraš.«
»Kam?«
»V Brazilijo.«
»Kdaj?«
Giovanni seže v notranji žep suknjiča in iz njega potegne letalsko vozovnico:
»Takoj, to pomeni še nocoj!«
Brez besed zrem v snop lističev papirja, vezan v živobarvni kartonski ovitek, pred seboj. Za trenutek se me loti malodušje: »Kdo pa sem jaz? Navadna uboga para. Kaj pa koga briga, če jaz živim? Moje obstajanje ne bo ničesar spremenilo.«
»Hm, … in če odklonim in ne grem?«
Giovanni me prebode z ledenim pogledom in hladnokrvno z mirnim glasom nadaljuje:
»Potem ti ni rešitve. Ali se sploh zavedaš, koliko sem tvegal zate? Prelomil sem prisego in zavezo k molčečnosti, prekršil nenapisan zakon. Če izvejo, da sem govoril s teboj in te posvaril, mi ni rešitve. Najprej pomorijo polovico moje žlahte, dokler me moja družina sama ne pokonča. To niso več šale. Tukaj predstavljaš preveliko nevarnost zame.«
Njegove besede v meni prebudijo samoohranitveni nagon. Pomislim: »Zakaj bi izgubil priložnost, nekaj narediti iz svojega življenja, nekaj ustvariti, karkoli?« Zakaj?«
Začnem hlastno prikimavati:
»Ja, jasno, seveda, razumem.«
»V Sao Paulu boš poiskal picerijo, z imenom Pompeji. Tam povprašaj za poslovodjo po imenu Riccardo. Reci, da te pošiljam jaz. Bo že vedel. On sicer ni naš, vendar mi dolguje uslugo. Tam boš varen. Sao Paulo ni naše področje. Tam ni naših ljudi. Picerija je sicer na robu favele in bo plačilo temu primerno skromno. Vendar se boš počasi že znašel. V tem trenutku je najpomembneje, da si živ in da si na varnem. Izgubiš se v velemestu. Tam te, kot iglo v senu, nihče ne najde. Zdaj greva k tebi domov, da vzameš dokumente in nekaj najnujnejših stvari. Potem te odpeljem na letališče.«

Sedim na klopi potniškega terminala beneškega letališča Marco Polo. Varnostni pregled sem že opravil. Zdaj ni več poti nazaj. Prvič v življenju začutim, kaj pomeni biti zares sam. Skozi velikanska okna opazujem širokotrupna letala, ki se kot velikanski prašiči dvigajo v nebo ter v svojih trebuhih nosijo množico ljudi, ki so jih bili prej pogoltnili, na vse konce sveta. Opazujem ljudi na terminalu. Prevladujejo turisti, nekaj je tudi poslovnežev in morda, tu in tam, tudi takšna zguba kot sem jaz. Sonce počasi zaide in tudi jaz vstopim v širok trup letala. Ko letalo pospešuje po letališki stezi, je že tema. Mesec, zvezde in oblaki se vrtijo na mojih dlaneh, kakor letalo spreminja smer med vzpenjanjem. Zaprem oči. Zadovoljen sem, da sem prejel še eno priložnost odrasti v svetu, v katerem je edini vzgib organski užitek. »Le kako bi lahko bil svet drugačen?« se vprašam.

Iz žepa naslanjača sedeža pred menoj, kjer so običajno zataknjena plastificirana navodila za pristanek v sili, na vodi ali kako ravnati v primeru občutnega padca zračnega tlaka v potniški kabini, sem našel poleg biltena letalskega prevoznika neko nabožno brošurico z imenom La Fortezza, ki jo je nekdo tam pozabil, ali, še verjetneje, tja namerno odložil. Pričnem listati po publikaciji. Pritegne me besedilo z naslovom: Ne kupujte mačka v žaklju! Berem:
... poglavitno vprašanje torej ostaja, česa nas je Odrešenik sploh odrešil, saj svet danes ni v ničemer bistveno boljši kot je bil, kvečjemu je le še bolj neusmiljen in krut? Že res, da je Učenik učil in svaril pred neumnostmi in posledično pogubo zaradi spravljivosti s hudodelstvom in še zlasti, da s političnim kriminalom ne more biti nobenega kompromisarstva. Evangelij je na tem mestu jasen in nedvoumen, pot posameznikovega zveličanja vodi le preko križa. Toda, naj na tem mestu poudarim še nekoliko drugačen vidik zveličanja to je, da se mora vsak človek, ki si želi odrešenja, sploh najprej zavesti svoje nesvobode. Na primer, domača žival povržena v ujetništvu, ne more vedeti, kaj je to svoboda. Morda je ravno Orwellova Živalska farma mišljena kot prefinjena metafora za tovrstno nesvobodo. Kakšen je torej recept? Na to vprašanje je mogoče odgovoriti le z ugibanjem. Morda je potrebno le postaviti spoznanje resnice pred darwinistično pogojeno ugodje, ki pa se mu v nobenem primeru ni potrebno v celoti odreči. Potem se začne dogajanje, na robu psihoze. Življenje v tem primeru nenadoma postane bolj polno in zanimivejše v vsej svoji barvitosti. Resnica in svoboda sta sinonima. Začneš se zavedati nesvobode, kako je svoboda izmuzljiv pojem ter kako zlahka sprejmemo hudičevo roko, da nas hrani. Ni presenetljivo, da pomeni "boriti se na poti resnice" eno izmed poglavitnih premis Korana, če že ne kar glavno in osnovno vodilo. Zanimivo je, da mit ponovno vznikne v visokem srednjem veku, v času križarskih pohodov, kjer iskanje Svetega grala, ki ga dosežejo samo najsvetejši vitezi, predstavlja metaforo življenja. Ali so križarji prejeli legendo od Mohamedancev? Ne gre spregledati, da so se nekatere ločine islama bojevale na strani kristjanov. A ta teza ni posebno verjetna, kajti arturjanske legende so umeščene v čas selitve narodov, pred Mohamedovim rojstvom. Zato je Koran dokaj verodostojen dokument, ki posredno govori o zgodnjih kristjanih, kdo pravzaprav so bili. Videti je, da je takrat šlo hudo zares: od križanja, preko državljanske nepokorščine, a ob hkratnem doslednem upoštevanju postave do nasilnih vpadov ljudstev na pogorišče Rimskega imperija. Ne gre spregledati, da je takratno plemstvo pogostoma pripadalo arijanskim in gnostičnim ločinam krščanstva. Vendar so na koncu zmagali napačni. Na tem mestu je potrebno pripomniti, da je Jezus Kristus vendarle nenasilno reševal probleme, ne samo zavoljo resnice in besede, kateri za delovanje ne potrebujeta fizične prisile, temveč bolj zaradi svojega boja z demoni onostranstva. Njegovi sovražniki niso bili Rimljani s Pilatom, farizeji ali saduceji s Kajfo ali Herod.

In kaj ima vse to opraviti z današnjim časom? Da ne kupujete mačka v žaklju, če vas nekdo skuša prepričati, da je merkantilizem najvišja stopnja evolucije človeške skupnosti, kar utemeljujejo z razdejanjem, ki so ga za seboj zapustile revolucije in prosuli totalitarizmi, ki so jim sledili. V tem bi se morda lahko našlo celo kakšno zrno soli, če bi bila zagotovljena enakost vseh ljudi pred zakonom, a to je lahko le pobožna utopija. Ljudje se ne zavedajo, da si utegnejo s čaščenjem Mamona, priklicali Velikega brata …  

Preneham brati. Vidim, da so pod člankom na mestu podpisa natisnjene le inicialke avtorja. Zato polistam po tiskovini, da preverim izdajatelja tiskovine: Družba pričevalcev Svetega križa in Božjega groba.
Omalovažujoče zamahnem z roko in si rečem: »Ma, kaj oni vejo.« Spustim naslonjalo za hrbet svojega letalskega sedeža in se nagnem nazaj ter skušam zadremati v sen, resničnejši od budnosti.

Z veseljem sem prebral Distopijo. Priznam, sem zajeban bralec in tudi urednik, zato bo moje pisanje videti preveč kritično.
Zgodba mi deluje kot izrez ali začetek nekega daljšega proznega dela.
Avtorju bi predlagal, da malce izboljša nekatere stavke, ki niso dovolj tekoči. Mestoma je tudi preveč opisovanja, ki v kratki zgodbi nima svoje domovinske pravice. Kratka zgodba je popis enega dogodka z enim, mogoče dvema glavnima likoma. Ker gre za prozno delo dolžine do 7500 besed, ni prostora za razvoj likov, niti zavijanje z rdeče niti. Ravno rdeča nit je v zgodbi premalo poudarjena. Sama ideja je dobra, ravno zato sem se potrudil in zgodbo dvakrat prebral. In ta rdeča nit se ne izteče zadovoljivo. Ni učinkovito predstavljene končne poante. Rad citiram Tima Powersa (med drugim so na osnovi njegovih del spisali scenarij za Pirate s Karibov):
"Kratka zgodba je kot iluzionistični trik. Bralca pelješ do zaključka, ki ga mora fascinirati." Ravno to manjka v Distopiji. Vidi se, da avtorju bolj ležijo daljša prozna dela. V naslednjem popravku zgodbe pričakujem večjo osredotočenost na rdečo nit in učinkovitejši zaključek. Dialogi so dobri in ti naj ostanejo. Tudi osnovna ideja je dobra osnova. Rad bi, da avtor zgodbo dodela, saj ima zaradi ideje svoje mesto tudi v tiskani obliki.

Bojan,

najlepša hvala za mnenje, ki sem ga resnično vesel in moram priznati, da kakšnih obširnejših popravkov na svojih delih praviloma ne izvajam, kajti potem to ni več to, kar si nameraval. Bom pa zagotovo upošteval tvoje pripombe pri nadaljnjem pisanju. Glede obsega opisov, bi bilo drugo, dodatno mnenje, če bi se še kdo oglasil, več kot dobrodošlo. Glede nazornosti zaključkov, pa se ne strinjam, kajti precej je odvisno od bralca, ki ima vsekakor domovinsko pravico, do lastnih zaključkov in mišljenja. Nadalje, menim da bi, preveč poudarjeni zaključki ali celo poenostavitev celotne zgodbe oziroma zaključkov, povzročili padec v banalnost in bi besedilo zategadelj izzvenelo neokusno. Kakorkoli, še enkrat hvala.

Moram te pohvaliti, da je lepo, da uprabljaš lastno ime na tem forumu, kati vsak razumen človek ve, da s pseudonimom ne moreš ubežati pred matriko, Božjemu srdu pa najbrž tudi ne. Matrika deluje posredno. Še več, kar matrika ve in drugi ne vedo, predstavlja njeno moč. Zato evangelijski rek in geslo napisano v Koranu, da resnico spričamo ne more biti samo moralno načelo, temveč je tudi praktični napotek, kako razorožiti matriko. Edino svetlo točko upanja vidim v dejstvu, da ima matrika tu in tam tudi kakšno vrzel, in to med drugim celo takšne, da bi spravil kamelo skozi. Kot pisec ZF, zagotovo poznaš antologijski prizor, kako Neo v filmu Matrica ugotavlja, da mora biti s svetom, kot ga vidimo, nekaj zelo narobe.

Lepo te/vas vse lepo pozdravljam,
Marko

P.S. Vsaka podrobnost z navedkom spodaj je zgolj naključna:

Kdor ljubi svoje življenje,
ga bo izgubil
in kdor sovraži svoje življenje na tem svetu,
ga bo ohranil za večno življenje.

(Jn. 12,25)

Marko, na svoj način imaš prav. Stojiš za svojim mnenjem in smatraš, da je Distopija to, kar si želel.
A najprej malce uvoda.
Problem pri nas je, ker za spekulativno fikcijo, kamor ta zgodba spada, nimamo razvitega literarnega trga - nimamo revij, ki bi objavljale prispevke in nismo navajeni dela urednikov z avtorji(-icami).
Supernova je recimo edina resna literarna revija, posvečena spekulativni fikcijo, ki je, ponovimo skupaj:

• Fantazija
  
• Znanstvena fikcija
  
• Nadnaravni horor

Nadalje to NI otroška ali mladinska literatura, čeprav je lahko tudi to. Supernova ni revija, kot je Ciciban ali Pil, temveč ima ciljno publiko 18+ s spodobno splošno izobrazbo. Čas je, da tudi v Sloveniji spekulativna fikcija odraste in da se to odrazi v otipljivi praksi.
Vsaka revija ima svojo uredniško politiko, svoje standarde kakovosti, ki so bolj ali manj presek avtorske baze, s katero dela. Supernova že v prvi številki prinaša recimo miniaturo Vstajenje letošnjega Kresnikovega nagrajenca Miho Mazzinija, pa zgodbo Kariera avtorja s preko 90 objav v prestižnih literarnih revijah na najrazvitejših trgih (Edo Rodošek), delo Ječa, mlade avtorice Teje Gale, ki ima štiri knjižne izdaje in gosta iz Srbije, Stevana Šarića z zanimivo Viva la revolucion, ki ima izredno bogato pisateljsko kariero.
Za drugo številko imamo goste iz Srbije, Anglije, Belgije in domača imena z zanimivim avtorskim delom. verjetno se bo krog držav, od koder dobivamo prispevke, še razširil.
Seveda pa uredniška politika Supernove ni edina zveličana, saj imamo v Sloveniji še knjižno zbirko Zvezdni prah, ki izhaja periodično (do zdaj sta izšli dve knjigi) in magazin Jašubeg en Jered, ki je tudi primarno posvečen literaturi in dogodkom na področju nam ljubih žanrov. Ravno JeJ je od zagona Supernove namenjen izobraževanju svežih avtorskih imen. Vsakdo mora nekje začeti.
Zgodba, ki mogoče ni primerna za eno literarno revijo, je mogoče odlična za kakšno drugo. Kot sme omenil, uredniške politike so različne in vsak urednik argumentira svoje odločitve skozi svojo subjektivno prizmo, ki se odraža tudi na vsebini revije. Na angloameriškem trgu je nekaj 10 odličnih revij. Tam se ti zlahka zgodi, da je tvoja zgodba za nekega urednika neobjavljiva in to argumentira, a za nekoga drugega, v kvalitativno enako rangirani reviji, pa je odlična in jo objavi. Nobena revija pa ne more pokrivati 100% vseh variacij kakovostnega pisanja. ne gre in to niti ni zabavno.

Vse to sem zapisal, da razložim preprosto stvar.
Moje mnenje je mnenje v vlogi urednika Supernove. Želel bi, da je v Sloveniji še kakšna podobna revija. Zgodbo Distopija bi lahko v tej obliki šla na kakšen drug naslov in tam bi jo mogoče navdušeno sprejeli. Drug urednik, druga merila.
Marko, si pomislil, da bi zgodbo poslal uredništvu kakšne druge literarne revije pri nas? Nobena od teh revij ni tako specializirana, mnoge so zelo odprte in zagotovo je Distopija skladna z uredniško politiko mnogih od njih. Si poskusil?
Sam pa zaradi zavezanosti standardom kakovosti, ki jih uvajam v Supernovo, ostajam pri mnenju, ki sem ga že napisal. Distopija je zanimiva zgodba, a za objavo je potrebna dodelava.

Pozdravljen Bojan,

hvala za obširen odgovor. Vsekakor pritrjujejm, da je uredniška politika diskrecijska pravica vsakega urednika. Seveda bom poizkusil. Občasno mi uspe kaj objaviti v literarnih revijah kot so Apokalipsa, Vpogled in še kaj bi se našlo. Mojo bibliografijo lahko najdeš na Cobiss-u:

http://izumbib.izum.si/bibliografije/Y20161001232333-A3642979.html

Povezava ne deluje, torej z drugimi besedami, pojdi na Cobiss "osebne bibliografije".

Lepo te/vas pozdravljam,

Marko

Tako je. Vsako uredništvo ima svojo uredniško politiko in če bi bila dva uredništva, dasiravno sorodna, popolnoma enaka, z enakimi merili, bi umrli od dolgočasja. V Sloveniji je od tiskanih revij na področju spekulativne fikcije na voljo samo Supernova. Drugih, bolj splošnih literarnih revij je kar precej. To so periodične, letne ali kako drugače tempirane izdaje.
Supernove ne primerjam z njimi, saj gre za revije z drugačno zasnovo, drugačnimi uredniškimi načeli.
Verjetno je Distopija v tukaj predstavljeni obliki dobra za kakšno drugo revija.