DREVORED
Naj mi sonce obsije
drevored tvoje ljubezni.
Da ko šel bom skozenj,
name bodo padali
sadeži veselja
in listje sprejemanja,
darovi tvojega srca.
Jaz pa se bom izkazal
vsak čas kot vrtnar
korenin tvoje strasti,
da nikoli ne zaspi
ter drugemu zbeži.
Nato se zbudim.
Kajti spet sem sanjal
s soncem obsijan park,
v katerega bi srčno zaljubljen
za večno odsanjal.
Tako pa še vedno tavam
med kamnitimi bloki hladu,
obsijanimi z zloveščo mesečino ...
iščoč tebe!