Latest topics | » Povabilo na kavo by marko vitas Tor 5 Nov 2024 - 6:07
» Pesem brez konca by marko vitas Tor 22 Okt 2024 - 9:24
» Predstavitev moje prve pesniške zbirke v Ruskem jeziku by Bojana Mihalič Tor 16 Apr 2024 - 0:39
» SVET PO TVOJI PODOBI by Bojana Mihalič Tor 16 Apr 2024 - 0:29
» BOG JE by marko vitas Sre 20 Mar 2024 - 18:47
» KRALJ PODGAN by marko vitas Čet 11 Jan 2024 - 11:05
» What is our purpose? by Aljaž Čuden Tor 9 Jan 2024 - 14:02
» SOJENICE by marko vitas Tor 2 Jan 2024 - 18:30
» BORDERLINE by Aljaž Čuden Tor 19 Sep 2023 - 14:18
» A PERFECT DRUG by Aljaž Čuden Tor 19 Sep 2023 - 14:15
» TEAR IN HEART by Aljaž Čuden Tor 19 Sep 2023 - 14:13
» Желанная весна, Наталия Жизневская, (Željena pomlad) by Vasja Belšak - Tihi Don Ned 11 Jun 2023 - 18:44
» O sanjah.. by Mirjana Gabrovec Pon 15 Maj 2023 - 18:01
» MOSAIC HEART by Aljaž Čuden Ned 30 Apr 2023 - 13:40
» HAVE YOU? by Aljaž Čuden Ned 30 Apr 2023 - 13:37
» POLJE by marko vitas Pet 31 Mar 2023 - 21:22
» Зима-проказница, Наталия Жизневская, (Zima je nagajiva) by Kristina Anastasija V. B. Sob 24 Dec 2022 - 18:10
» ODSEV MESEČINE by marko vitas Pet 2 Sep 2022 - 18:58
» Карие глаза, Наталия Жизневская, (RJAVE OČI) by Kristina Anastasija V. B. Pon 25 Jul 2022 - 16:29
» Я спросила у неба, Наталия Жизневская, (VPRAŠALA SEM NEBО) by Kristina Anastasija V. B. Pon 25 Jul 2022 - 16:23
» Грусть осенняя, Наталия Жизневская, (JESENSKA ŽALOST) by Kristina Anastasija V. B. Pon 25 Jul 2022 - 16:16
» Один шаг до весны, Наталия Жизневская, (En korak do pomladi) by Kristina Anastasija V. B. Pon 25 Jul 2022 - 16:05
» TUKAJ IN ZDAJ... by Kristina Anastasija V. B. Ned 24 Jul 2022 - 14:56
» Dejanu by Vasja Belšak - Tihi Don Pet 22 Jul 2022 - 16:11
» Ples kurtizan by Vasja Belšak - Tihi Don Pet 22 Jul 2022 - 15:44
» Фотография отца, Наталия Жизневская, (Fotografija očeta) by Kristina Anastasija V. B. Pon 13 Jun 2022 - 18:16
|
|
| Če bi te izgubil... | |
| | Avtor | Sporočilo |
---|
Franci_ PULKO
Število prispevkov : 316 Starost : 74 Kraj : Slovenska Bistrica Datum registracije : 19/02/2009
| Naslov sporočila: Če bi te izgubil... Pet 27 Feb 2009 - 8:41 | |
| Travnik nad vasjo je bil dobesedno obložen z rožami in cvetočimi travami; bil je kot cvetoča preproga stkana iz pomladnega cvetja, ves je bil pisan in ni je bilo barve, ki bi ne bila vpletena vanj. Prevladovala je rumena barva. Bilo je, kot da bi po livadi razprostrl plašč brahmane. Vse je tako božansko dišalo, dišalo je po medu, po lepoti; dišalo je po pomladi. Rosa, ki je visela v drobcenih kapljicah kot mali kristalčki na steblih trav ujeta med cvetove travniških zvončnic, je bila skozi prizmo pajkove mreže videti kot lestenec v pravljičnem gradu. Vsa trata se je lesketala v pomladnem soncu. Čebele so prekrivale celotno poljano in bilo je slišati, kot da dan poje; vse je bilo kot en velik čebelnjak. Črički so godli in čmrlji so od časa do časa s svojim globokim basom pomagali celotnemu zboru. Iz bližnjega grmovja se je oglašala ptica, ki je tako ubrano žvrgolela, da je s tem dajala vsemu še bolj magično lepoto. Sonce je prijetno grelo in rahel vetrič je celotno poljano zibal, jo spreminjal iz časa v čas v valovanje cvetočega morja. Videti je bilo kot zeleno pisano prostranstvo…ocean, ki v valovih odhaja in se znova počasi vrača, in, kot se spodobi za takšno naravno lepoto, zažari…vzvalovi v pomladnem vetru. Stala sta drug ob drugem in se predajala lepotam narave, bila sta brez besed. Besede niso bile potrebne in tudi čričkovega petja verjetno nista marala motiti. Objel jo je okrog pasu, jo nežno dvignil v naročje in z gotovim korakom odšel v prostor pod pečino sredi travnika. (V okrilju pečine obrasle z lesko so pastirji okoliških kmetij preživljali čas, ki je bil rezerviran samo za njih.) Položil jo je na mehki mah in pokleknil zraven…pil iz njene globine toploto srca. Z roko ga je narahlo povlekla k sebi, da je poljubil zaklad pod njenim popkom. Lepa je bila, lepa v globino duše, lepa na prvinski način. Še posebej je bila lepa, ko je bila v elementu doživljanja notranjih čustev in lepot. Zaradi teh vrednot jo je ljubil preko vseh meja; ljubil, kot se ljubi žensko, ki si to zasluži; žensko, ki ve o življenju nekaj več; žensko, ki ljubezen imenuje življenje. »Krasna si!« ji je šepnil na uho, »vse ženske ste med ljubljenjem tako lepe, obraz imate tako božanski, poseben.« Samo gledala ga je, ni mu odgovorila, prsi so se ji dvigale hitreje, bolj poudarjeno, sunkovito, zajemala je zrak. Po kratkem predahu…molku ji je zaupal svoje občutke, kot ni še nobeni. Zaupal ji je, kar je imel že lep čas v sebi, moral je dati ven, na zrak, moral je povedati njej. »Če bi te izgubil,« je dejal, »lahko bogovi gledališče, ki mu pravijo svet, kar zaprejo, odvijejo zvezde, zvijejo nebo in vse odpeljejo, kjer je nekoč bilo. Lahko ugasnejo svetlobo, ki mu tako neznansko ugaja. Odnesejo lahko vse: vse travniške preproge, vse potoke, hribe, hiše, zemljo, žabe, vse zrele gozdne jagode, zdravilna zelišča, dež, sedmo uro zvečer, marec, april, maj in čebele s čmrlji vred.« Bil je vidno pretresen, ves je bil vročičen, bil je z njo, njej se je zaupal, ji povedal, kar mu je ležalo na duši…srcu. Izpovedal se ji je in bilo mu je lažje. Nežno ga je božala po glavi, ga tolažila z besedami: »Norček ti, kaj ti prihaja na misel, saj sem tvoja.« V zanosu mu je rekla: »Mar ni pogled na tebe, ko me ljubiš, veličasten?« Te besed mu je zašepetala in se sladko nasmehnila. Z eno roko ga je narahlo potegnila k sebi tako, da sta obraza, vsa v ognju, bila tesno v stiku eden z drugim in da jima je njuna toplota sporočala, kar sta si želela tako močno. Z drugo roko se ga je dotikala po vseh delih telesa, tudi tam, kjer je postajal vse bolj močan, in mu tiho govorila v uho: »Lep, čvrst, tvoja moškost se dviga v nebo,« mu je zašepetala in še: »ljubi, vse stvarstvo prekipeva od strasti, v njem čutim utrip tvojega srca. Moj boš za vedno, če me bogovi slišijo!« Predajala sta se valovanju ritma in moči vzgibov. Bila sta v polju rahlo vzvalovanega morja, morja oseke in plime; bila sta, kot da ju nekaj nosi v višave, kot da ju nekaj vleče v spirale sinjine neba bliže k soncu. Malo se je privzdignila, toliko, da mu je pomagala sleči hlače, sleči do kolen. On je njej s kretnjo, ki je dajala vedeti, kako si je želi, slekel hlačke in jo poljubil po Venerini gredici, da je narahlo zastokala. Bilo ji je lepo, da je polglasno stokala, ko ji je z jezikom poljubljal vlažno lepoto. Prav narahlo je dvigala boke, kot da je hotela bolj poudariti dotike, ki so se povečevali in postajali vedno bolj prodorni. Prijela ga je z obema rokama za zatilje in mu s tem dala znak, da pride malo višje, da je cel na njej, s celim telesom, da ga čuti. Rekla mu je: »Dragi, ko me ljubiš, je tako lepo, pravi mojster si!« Kot zlat komet čez nebo je iz njenih ust švignil glas, tako ga je sprejel, tako ga je videl in doživel v tistem trenutku, ko mu je rekla: »Ljubim te!!!« Z jezikom ji je božal bradavičko na prsih in počasi stopal v njo. Počasi jo je jemal in obema je bilo čudovito; bila sta, kot da sta se preselila v deželo čudežev, vse je bilo tako lepo. Vzdihi so potrjevali, da sta malo odsotna, da sta odšla, kot bi ona rekla v zanosu »malo sem odšla« in v obraz je bila videti, kot da je resnično iz dežele sanj in da prebiva v drugem svetu, je iz drugega planeta. Z desno roko jo je narahlo božal po mednožju, jo poljubljal na usta in jo nežno vprašal, če ji je lepo in če bo njegova. Ne besede, njen pogled je govoril, kar niso usta. Njeno telo je dajalo odgovor z rahlimi drgeti in njeni kratki..globoki vzdihljaji so povedali, kar je čutila in želela. Bil je v njej in jo s kratkimi hodi božal po celi dolžini njene notranjosti, ki je bila vlažna…žametna. Vsa, v celoti njene nebeške tišine, je pripravljena za dosego vrhunca lepote, bila je pripravljena zanj. Z dlanjo…prsti desne roke ga je objela zanj in dahnila: »Kako je lep in čvrst.« »Samo zate je takšen,« ji je odgovoril in še bolj harmonično vstopal in izstopal iz nje.
Oba sta doživela trenutek, ki je vreden tega imena, saj je vrhunec lepote, sklop vseh prečudovitih občutkov in trenutkov, ko človek izhaja iz sebe in se osvobaja vsega; vsega, kar ga tisti trenutek teži in ga stiska, kar ga dela lažjega, kar mu daje krila. Če želiš izraziti srečo, moraš biti srečen; če želite izraziti bolečino, morate biti srečni.
Zato pa morate trpeti, a brez skrbi, saj ves svet trpi.
Odhajala sta iz prostora pozitivne energije, polna občutkov in vtisov, vendar prepričana, da sta odkrila nov svet lepot. Da sta rojena drug za drugega, da se potrebujeta v vseh pogledih življenja in obljubila sta si, no skoraj obljubila, da ne bosta dvomila drug v drugega; da se bosta, ne glede na to kar bi se zgodilo, dopolnjevala, se ščitila.
Nazadnje urejal/a Franci_ PULKO Sob 12 Jun 2010 - 14:30; skupaj popravljeno 2 krat | |
| | | Franci_ PULKO
Število prispevkov : 316 Starost : 74 Kraj : Slovenska Bistrica Datum registracije : 19/02/2009
| Naslov sporočila: TVOJA SOBICA Pet 27 Feb 2009 - 13:29 | |
| Vse, kar je tvoje, je tako lepo; lepa je tvoja sobica, majhna in podstrešna. Je kraj, v katerega se zatekam kot sam svoj mislec, ki rabi mir, ko potrebuje energijo, počasi iztekajočo vero v nekaj, kar je še pred njim, v kar je odteklo…odšlo v drugačno energijo, se izgubilo v vrvežu dogodkov. Vrne se v popolnoma drugi obliki..preobleki, ko posije sonce; ko zvečer luna vstane izza Pohorja; ko se odpravi na rajžo, ko se odpravi spat tja drugod, v drugi svet.
Polmrak v tvoji sobici je vedno tako mističen, veličasten..enkraten, toda ponovljiv; je kot v žamet obložena školjka, ki ima v sebi živ organizem biser…tebe; je tvoja last. Čeprav si v njej večkrat sama, se vanjo zatekaš, ko se iščeš, ko si v fazi razmišljanja..sklepanja kompromisov z računalnikom, z zunanjim, oddaljenim in bližnjim svetom. Vendar takrat, ko sem s teboj, je ta majhen prostor obeh, takrat s teboj v tebi ga delim. Tisti čas skozi nos…usta vdihavava molekule vroče strasti, napajava pljuča..srce, vanj sprejemava injicirane ljubezenske dražljaje…vibracije prepojene s hlapi znoja najinih teles. V zraku pod stropom meglica lebdi, sintagma dogodkov, prepolna vseh pričakovanj, polna rahle nervoze dotikov..drgetanja..valovanja, mešanja zraka toplega s hladnim. Dotika se, objema z nežnim..mehkim prijemom starega lestenca na natrgani…prepereli vrvi, obloženi z razprto pajkovo mrežo. Poriva in ziblje ga sila nežnosti prostora, da niha v krog počasnih…nejasnih mračnih polkrogov. Sila medsebojne privlačnosti polni volumen sobice…kamre, ves prostor, vse v njen, že tako vznemirjena vznemirja. Ozračje v njej je naelektreno z naboji pohote, stremljenja energije po goloti, po njeni vlažnosti v celostni podobi, po njeni zunanji nadraženi dlakavi poraslosti, v njeni vabeči notranji topli globini, tako zaželeni in ljubeči nebeški tišini. Oprema v sobici, v njej je stvar tvojega okusa, je del nekega preteklega časa, naju; z nama deli vse, kar je okoli naju. V nama vzbuja, še posebej v meni, občutek zaščite, topline in varnosti. Temo..tesnobo mraka napolnjuje, vibracije in gibanje umirja, tope in polglasne udarce zraka blaži, vase vpija. Odmevom in krikom še ne izdavljenih iz suhih..vročičnih ust ne dovoli rojstva, jih davi, jih duši.
Stene sobice tvoje, ki se dviguje in drži stropa , prekinjajo vrata v kopalnico, vanjo. Prekinja jih odprtina za okno na pobeljeno dvorišče prekrito s snežno brozgo s sledovi gum avtov, stopinj človeških, hitro in počasi drsečih v smeri mesta..trgovin, v neskončnost potrošnje, v njeno minljivost.
Kot duše umrlih, še živečih ljudi, ročno..umetniško delo, izdelki časa osame..potrebe po času sigurnosti..zaščite integritete..osebnosti, so ogledala na stenah. Na njih visijo, so pritrjena kot zveličar na križ, kot eksponati so, delo trpljenja in pričakovanja, da v njih obraz dobi pomen..nasmeh, pravo podobo življenjskega prostora.
Trenutki skupnega sanjarjenja, dajanja in sprejemanja, so bili vedno tako polni vsega; bili so polni spominov na poletje, na čas, ko sta bila v svetu narave, kot dva, ki iščeta svoj prostor pod soncem, takrat, ko sta del povezan z igro sončnih žarkov. Kot tisti krat, ko sta stene sobice, njene kolise, zamenjala za naravne poti in sta hitela mimo kmetij visoko na Pohorju, pa ne zato, ker bi se koga bala. Večkrat sta hitela zato, ker je bil lep dan in nebo je bilo jasno; hitela, da zamenjata varnost sobice za varnost in lepoto narave, za njena polna, topla in dišeča nedra.
Ta dan je bilo nebo kot umito. Bilo je, kot da sije samo za njiju, samo za cvetice…trave dišeče, za ptice, samo za naravo, katere del sta tudi onadva. Prijetno ju je grelo in res sta ga bila potrebna, saj sta bila preznojena od hoje vkreber, v hrib, ki je bil pred njima in ki sta ga že skoraj premagala. Gozdna tla pod njunimi nogami še zdaleč niso bila takšna kot v sobici, trdna in sigurna, dišala so po smoli…trohnenju lesa. Trave so bile še posebej zelene, samo za njiju so dišale in travnik je bil kot preproga polna cvetja, zrelih trav, ki so jo pletla pravljična bitja in vanj vtkala cvetlice ljubezni in strasti. Tik za njim je hodila s korakom, z občutkom, ki je dal vedeti, da mu zaupa in da verjame vanj, da enako čuti kot ona, si isto želi. Smreke, njihovi košati, temno zeleni vrhovi so se rahlo pozibavali in nagibali nad njima, jima delali senco, ju pokrivali kot strop v sobici…njuni kamri z lestencem iz davnih dni. Že ob najmanjšem rahlem pomladnem vetriču je vse zazibalo, zaživelo z vonjavami v ritmu pomladi. Iz gozda je pritekla srna. Bila je lepe rjave barve, zaščitne poletne. Premikala se je počasi, s prefinjenimi in naravnimi koraki, nič kaj se ji ni mudilo. Spustila se je v globel pod njima in izginila v njej. Za njo je ostal le rahel trepet smrekovih vejic in oglašanje šoje nekje visoko v drevesni krošnji, ki je kot glas stražarja gozda opozarjal na gibanje tam spodaj. Z daljnogledom v roki je stala in občudovala naravo okoli nje, njene lepote. Bila kot boginja Dijana, ki s svojo prisotnostjo blagoslavlja vso naravo okoli in ji daje pomen. Spodaj, nekaj sto metrov pod njima, je tekel potok, ne skozi okno njene sobice videni črni asfalt, poln luž nasmetenih z odpadki mesta, polnih cigaretnih ogorkov. Njegov tek…šum, njegovi slapovi..brzice so delale okolje…ozračje še bolj čudovito, bolj stvarno. Visoko na nebu je ona uzrla ptico ujedo, kako mogočno se vrti v višave, njene vrtoglave modrine. Opazovala jo je vse do trenutka, ko je izginila iz polja njene vidnosti. Na njej se je videlo, da je srečna in da ji je lepo z njim v naravi in z vso lepoto okoli njiju.
Ustavil se med drevjem, smrečjem v nizkem grmovju, na malem hribčku, kjer je bilo veliko mahu in prostor je bil kot kraj za umetnike ustvarjanja, risanja in kiparjenja; vse je bilo tako prvinsko lepo, tako enkratno, tako čudovito. Kar samo je klicalo, da ostaneš v njem in uživaš. Pristopila mu je, se ga narahlo dotaknila in mu dala vedeti, da ji je kraj všeč, da se dobro počuti, vendar ji je rahlo nelagodno, ker se je v travi opazila sled, kot potka je bila. »Nikoli ne veš,« je rekla z nežnim glasom. »Kjer so poti, se lahko marsikaj zgodi,« je še zašepetala, ko sta legla skupaj na prostor, ki je dajal videz zaščite in lagodja.
Privil jo je k sebi in ji šepetal, kako jo ima rad in da si jo močno želi. Ni mu odgovorila, tudi potrebe ni bilo, saj je s privijanjem ob njega povedala, kar bi z besedami. Narahlo z občutkom ga je pomilovala po delu telesa, ki je s svojo držo nakazoval željo po njeni lepoti, po njeni globini, njeni žametni notranjosti. Prepustil se ji je, bilo mu je čudovito, saj jo je želel z vso močjo. S prsti ji je previdno razprl ustnice Venerinega vrtička, jo počasi božal in občudoval žametno vlago v njej. Strastno sta se poljubljala in objemala, bila sta kot očarana, popolnoma zanesena. Ko je počasi stopal v njo, je rahlo zastokala od zadovoljstva. Spraševal jo je, če ji je lepo, ko je nežno in s kratkimi trzaji hodil not in ven iz nje in sam bil obseden od njene lepote, kar ji je tudi zašepetal na uho. Bila sta v popolnem sozvočju, bilo jima je izredno. Ujemala sta se v ritmu in nato malo počivala, počivala zato, da sta lahko nadaljevala gibanje teles in se približevala trenutku, ki pelje v raj.
Zvok motorja..človeka ju je zmotil ravno, ko je on skoraj od sreče zajokal, za kratek čas je odhajal, bil je v neki drugi dimenziji, kamor mu pa ona tisti trenutek ni mogla slediti. V njej se je znašla pred njim in bila še posebej lepa, na obrazu je imela spokojno lepoto, ki je kazala na njeno notranjost, njen mir, ki je prihajal tudi na njega in ga delal zadovoljnega.
Sedela sta na robu prepada, globeli in strmela v njeno globino z mislimi na vse, kar ju obdaja, se z njima dogaja in je njuna usoda..karma.
Pitje čaja v tvoji sobici je poseben ritual, je nekaj vzvišenega in vedno znova in znova sem neizmerno zadovoljen, ko okusim njegov topel vonj..okus. Preliva se z glasbo iz majhnega radia vedno zelenih melodij. Skupaj z najinim šepetom se prepleta s svetlobo iz svečnika, sence, ki rišejo po stenah gibe najinih teles. Sama si ga naredila s svojimi rokami, si mi rekla, mu vdahnila dušo, z očmi si mu dala še srce. Sence okoli naju padajo v objem svetlobi, ki prihaja v majhnih dozah in se tihotapi skozi zagrnjeno zaveso okna. Iz naju dela inventar, opremo, ki je last prostora, ki ga imava oba v trajnem in lepem spominu.
V meni in v mojem spominu je ostal vonj po tebi in tvoji sobici. | |
| | | Franci_ PULKO
Število prispevkov : 316 Starost : 74 Kraj : Slovenska Bistrica Datum registracije : 19/02/2009
| Naslov sporočila: REŠEVANJE KMETA KOZLIČA Pet 27 Feb 2009 - 13:35 | |
| V zgodbi, ki jo bom napisal, nameravam opisati življenje kmetov, predvsem ljudi na državni meji in ob njej. To je zgodba, ki jo piše sam nikogaršnji svet in hkrati od vsakega. Je delovanje življenja in z njimi povezanih pozitivnih človeških, humanih dejanj takratnih pripadnikov J(L)A, vojakov graničarjev v mejni karavli (stražnici) Brezovnik med leti 1981-1986, ki so bili zadolženi za ščitenje državne meje. Odvija se na prostoru mejnih krajev, kot so: Trije kralji, Brezovec takrat (kjer je bila nameščena karavla, katere poveljnik sem bil jaz) in Sv. Primož nad Muto. Orisal in opisal bom kraj, življenje ljudi, vojakov graničarjev. Trudil se bom, da vse nastopajoče akterje kar najbolj kot je v moji moči, znanju ter spominu dobro predstavim, saj nekateri še živijo tam; mladi vojaki iz vseh republik bivše juge pa so že davno odšli in kasneje jih je v bratomorni vojni tudi veliko padlo. Padli so, bili pobiti za ideale, ki si jih niso izmislili oni, mladi; ne tisti na eni in ne tisti na drugi strani, ki so bili vpleteni v morijo. In nenazadnje si to zasluži kraj…zemlja, ki je še najmanj kriva za to, kdo in kdaj z njo manipulira. Spodobi se, da se jih vse spominjamo kot poštene, predane, delovne in dobre.
Naselje Trije kralji se razprostira na kar precejšnjem prostoru na Koroškem, zasedajo kar velik kos Kobanskega hribovja. Leži v mejnem prostoru, na meji med Slovenijo in sosednjo republiko Avstrijo. Do leta 1988 so imeli Trije kralji še svojo osnovno šolo, resda s samo parimi otroci. Na Tri Kralje lahko prideš iz več strani, in sicer iz magistralne ceste MB-Slov. Gradec, iz mesta Radlje ob Dravi, mimo gostišča Žohar do mejnega prehoda Radelj pas in levo naprej po makadamu, po »stari poti« ob potoku Radelca mimo nunskega kloštra v Radljah in naprej po poti ob potoku v smeri Podlipje in desno naprej. Obstajata pa še dve varianti, in sicer ena po poti preko Mute in Sv. Primoža nad Muto desno proti gostilni Glavar in naprej proti Podlipju in naprej in druga krajinsko zelo lepa pot v smeri Muta-Gortina- Bistriški Jarek, pred slednjim zaviješ desno po cesti proti Branik nad Muto in naprej.
Bog in še posebej politični sistem svoj čas hribovskim kmetom nista bila najbolj naklonjena. Kot da nista marala kmečkega življa v hribovskih..obmejnih krajih in kot da so jima bili na poti, vsaj tako sta se je oba obnašala. Pravzaprav je bilo takrat videti in še danes se vidi ponekod, kot da jima je bilo malo mar, kaj se je dogajalo z njimi, z dušami, ki so živele in še živijo v mejnem pasu, v mejnem področju državne meje med bivšo Jugoslavijo sosednjo republiko Avstrijo. Menim, da je bil vedenjski vzorec tako enega kot drugega povsod če že ne enak pa vsaj podoben, saj bil je dobro izdelan, dodobra dodelan s strani za to zadolženih. Prvi se je vedel tako, kot da tam trpeče…živeče ljudstvo živi samo zaradi njegove volje, bolje rečeno, zaradi tega, ker je on tako želel. Njemu v čast, da so ga lahko duhovno spremljali, so tudi na relativno majhnem hribovskem prostoru, ki je v celoti pokrito z gozdovi, pred mnogimi leti sezidali kar tri cerkvice: cerkvico Treh kraljev, cerkvico Sv. Jerneja na Braniku nad Muto in cerkvico v Tomažu na Muto ter mnogo kapelic. Vse so jih povezali s potjo, s kolovozi, z božjo, z njegovo potjo večkrat prepuščeno silam narave, zobu časa. Žalostno, toda resnično, vsako leto jih je manj, z vsakim letom je manj ljudi, ki bi se upirali naravi, ki pa je v tistih krajih še posebej trdovratna in neizprosna. Vse manj je kmetov v mejnem prostoru, ki bi se pehali za vsakdanji kruh in to večkrat samo za golo preživetje. Drugi pa je sistematsko preganjal ljudi na meji, jim s tem onemogočal že tako težko življenje, jim kratil človekove pravice, jih posredno prisiljeval v težko in garaško delo. Na celoten kraj in ljudi, na cele rodove, na mejnik Slovenstva je pustil neizbrisen pečat »nedotakljivih«, robatosti..čutnosti, poštenosti in usodo počasnega ugašanja…izbrisa…neobstoja in na kraju izginotja.
Tisto noč, februarja leta 1986, je v Radljah ob Dravi in po vsej Štajerski ter Koroški močno snežilo. Sneg je kar sipalo z neba, padal je na že tako debelo snežno odejo, saj je snežilo nepretrgoma že kar nekaj dni. Povsod po širnem kraju so se že pojavljale težave zaradi snega, ceste so bile dobesedno zaprte in le s težavo se je odvijal cestni promet. Po radiu in televiziji so poročali o problemih, ki so jih bili deležni prebivalci skoraj po vsej Slovenji in jih je povzročala snežna ujma. Kljub nenehnemu pluženju je bilo največ težav v prometu na cesti MB-Slovenj Gradec in kot že vsako zimo v preteklosti je prišlo do zastoja prometa v radelškem klancu. Lahko si predstavljate, kako je bilo kmetom tam gori in graničarjem, saj je cesto, ki je merila v dolžino (mišljene so vse ceste v kraju) 44 km, plužil kmet Breznik s traktorjem. Ni še niti prišel s traktorjem do kraja pluženja, je bila cesta na prehodu Radelj-pas, kjer je začel zjutraj plužiti, že pošteno nasipana s snegom.
Stal sem zraven službenega telefona M 53 na okenski polici mojega stanovanja v Radljah in čakal na poročanje dežurnega desetarja-desetnika (vojaški čin v J(L)A) o stanju v karavli in rajonu, saj je vladalo obsedeno stanje zaradi obilice snega. Bil sem na letnem dopustu od lanskega leta in lahko si mislite, kako sem se počutil, ko sem dobival poročila, kaj in kako se dogaja na meji z mojimi vojaki. O vsem obveščenem sem moral takoj obveščati dežurnega častnika v mejnem odseku Maribor, ki pa je bil na mojo srečo eden od »pametnejših« in ni zahteval nemogoče. Dežurnemu, mojemu namestniku na karavli sem ukazal, da vojake drži pri karavli, da jih ne pošilja na rajon varovanja in da čistijo predvsem poti v okolici objekta, da lahko pridejo do premoga, do zaščitnih psov in do pujskov, ki smo jih tudi imeli na karavli. Ko sem vse to postoril, ura je bila okrog pet zjutraj, sem bil kar bolj zadovoljen, skuhal sem si kavo in se malo ulegel na kavč v dnevni sobi, ko se je oglasil »poljski telefon«: »Klep, klep, klep,« takšen glas je namreč imel. Vrglo me je pokonci, da sem se zaletel v kamin, preden sem prišel do telefona. Dežurni s karavle mi je sporočil, da je v karavlo prišel sin soseda, kmeta Lesjaka (po domače Kozlič), ki je bil od karavle oddaljen 4 kilometrov, da je bil ves objokan in je prosil, da bi po telefonu poklicali rešilno vozilo iz Radelj, saj ima njegov oče hude težave z želodcem. Tisti hip sem poklical v ambulanto v Radljah, vendar so mi predlagali, da zaradi situacije, kakršna je vladala zunaj (cesta mejni prehod Radelj pas-Trije kralji je bila neprevozna, vsaj tako jim je javila obmejna Milica na prehodu), bolnika Kozliča vojaki z nosili prinesejo od kmetije do mejnega prehoda in da ga bodo potem oni od tam spravili v Radlje. O vsem sem nemudoma obvestil nadrejeno poveljstvo v Mariboru in jim sporočil načrt izvedbe prenosa Kozliča od doma do mesta predaje na mejnem prehodu.
Vojaki so okoli šeste ure zjutraj z nosili po snegu visokem do pasu krenili do kmetije Lesjak in po treh urah (v normalnih pogojih je bilo potrebnih dvajset minut hoje in bil si pri kmetiji) prišli do tja. Od tam so vojaki s kmetom Kozličem na nosilih krenili na pot okoli devet in petnajst minut, na cilj, na mejni prehod pa je kolona dvanajstih vojakov s kmetom Kozličem na nosilih prispela okoli sedme ure zvečer, ko je že bila popolna tema. Celotno pot sem jih spremljal in usmerjal preko radio zveze. Lahko si predstavljate, kako sem se počutil, ko so mi sporočali, da so na kraju moči, a da bodo kljub temu zmogli opraviti to nalogo in prenesti Kozliča; odleglo mi je, ko so mi sporočili, da so nalogo uspešno opravili. Z rešilnim vozilom sem bil na mejnem prehodu in čakal na moje vojake, da pridejo, da prineso bolnika. V parih poskusih sem zagazil v sneg v smer, od koder sem jih pričakoval, vendar je bilo snega preko mojega pasu, tako da sem se vrnil na izhodiščno točko. Vsi na mejnem prehodu, miličniki in cariniki v tisti izmeni, čeprav so bili v skrbeh, so mi prigovarjali, da se bo vse dobro izteklo. Bolj ko se je bližala noč, več zahtev je bilo iz poveljstva mejnega odseka v Mariboru, da jim poročam o situaciji vsakih petnajst minut. Z živci sem bil že skoraj pri kraju, telefon je kar naprej zvonil in moral sem se oglašati še na več strani. Opisati občutke, kako sem se počutil, ko sem zagledal temne postavi v belem snegu, se ne da. Bil sem tako ganjen…besen…vesel, da nisem imel besed. Ko so kmeta Kozliča odpeljali z rešilnim vozilom pod modro lučjo in s sireno, sem s svojimi vojaki, ki so bili popolnoma premočeni od padavin in znoja, sedel v prostoru mejnega prehoda. Bil sem brez besed, pa saj niti niso bile potrebne.
Vojaki so mi kasneje pripovedovali, kako je izgledala pot, kaj vse so doživljali in da jim je bilo najtežje, ko se je začelo temniti, ko niso bili več prepričani, da bodo nalogi kos. Vendar jih je vsake toliko časa ležeči na nosilih s stokanjem opomnil ter jim s tem vlival novih moči. Z vojaki je bil tudi Kozličev sin Edi, ki je v tistih trenutkih in urah pravilno odreagiral in bil povezovalni člen v ekipi. Na čelu kolone se je bilo potrebno menjavati, gaz je bila visoka in so se prvi trije kaj hitro upehali, menjali so jih drugi trije in tako naprej. Tudi na nosilih se je bilo potrebno menjavati vsakih petsto metrov, čeprav bolnik ni bil debel, a je bil težak. Kot so mi pripovedovali vojaki, je bil proti koncu težji od vsakega izmed njih, ki ga je nosil, čeprav je tehtal eden od vojakov dobrih devetdeset kilogramov.
Vse težko se je pozabilo, ko je prišla pomlad in so nastopili topli dnevi. Na karavlo je prišel kmet Kozlič, da se je vojakom zahvalil za takšno požrtvovalnost. Bil je živ in zdrav, to pa je štelo največ.
Opisal sem samo eno zgodbo iz meje, podobnih je bilo še več, kjer so vojaki bivše J(L)A, graničarji pomagali ljudem..kmetov živečim v rajonu karavle. Velikokrat so pomagali pri izgradnji prepotrebne infrastrukture, cest, polaganju vodovoda, elektrifikaciji in še bi lahko našteval. Spomnim se, kako so vojaki karavle Brezovnik neko zimo pomagali visoko noseči učiteljici doma iz Mute, ki je učila v osnovni šoli na Treh kraljih, ko je ostala v snegu skoraj brez zavesti, vendar to je že druga zgodba.
Verjamem, da nisem osamljen v podobnih primerih, da je tega bilo v tistih časih kar nekaj in da so si takrat ljudje..kmetje in vojaki na meji pomagali in cenili vrednote, kot so: skromnost, srčna dobrota in vzajemna pomoč. Kako je bilo njim tam spodaj, takrat v letih 1991-2001, tega ne vem, mislim pa, da se je našel kdo, ko so ga potrebovali, da jih je spremljal njihov angel ali pač, kako se kje tam imenuje.
Nazadnje urejal/a Franci_ PULKO Pon 21 Jun 2010 - 16:34; skupaj popravljeno 1 krat | |
| | | Nuška Golobič
Število prispevkov : 1514 Starost : 49 Kraj : Radeče Datum registracije : 04/04/2008
| Naslov sporočila: Re: Če bi te izgubil... Sre 7 Apr 2010 - 19:34 | |
| Franci, upam, da se še kaj novega ustvarja? Fino bi blo, če bi vsako zgodbo zase objavil, da se jo lahko tud posamično komentira. Drugače pa, veliko navdiha ti še želim Nuška | |
| | | Sponsored content
| Naslov sporočila: Re: Če bi te izgubil... | |
| |
| | | | Če bi te izgubil... | |
|
Similar topics | |
|
Similar topics | |
| |
| Permissions in this forum: | Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
| |
| |
| Kdo je z nami | Trenutno forum pregleduje 34 uporabnikov :: 0 registriranih, 0 skritih in 34 gostov :: 1 Bot Noben Največ obiskovalcev na forumu je bilo: 353, dne Čet 21 Nov 2024 - 15:22 |
|