Literarni Val
Would you like to react to this message? Create an account in a few clicks or log in to continue.


Avtorska poezija, proza in ostala avtorska besedila
 
KazaloKazalo  Latest imagesLatest images  Registriraj seRegistriraj se  Prijava  Založba Literarni valZaložba Literarni val  
Latest topics
» Povabilo na kavo
Če bi te izgubil... Emptyby marko vitas Tor 5 Nov 2024 - 6:07

» Pesem brez konca
Če bi te izgubil... Emptyby marko vitas Tor 22 Okt 2024 - 9:24

» Predstavitev moje prve pesniške zbirke v Ruskem jeziku
Če bi te izgubil... Emptyby Bojana Mihalič Tor 16 Apr 2024 - 0:39

» SVET PO TVOJI PODOBI
Če bi te izgubil... Emptyby Bojana Mihalič Tor 16 Apr 2024 - 0:29

» BOG JE
Če bi te izgubil... Emptyby marko vitas Sre 20 Mar 2024 - 18:47

» KRALJ PODGAN
Če bi te izgubil... Emptyby marko vitas Čet 11 Jan 2024 - 11:05

» What is our purpose?
Če bi te izgubil... Emptyby Aljaž Čuden Tor 9 Jan 2024 - 14:02

» SOJENICE
Če bi te izgubil... Emptyby marko vitas Tor 2 Jan 2024 - 18:30

» BORDERLINE
Če bi te izgubil... Emptyby Aljaž Čuden Tor 19 Sep 2023 - 14:18

» A PERFECT DRUG
Če bi te izgubil... Emptyby Aljaž Čuden Tor 19 Sep 2023 - 14:15

» TEAR IN HEART
Če bi te izgubil... Emptyby Aljaž Čuden Tor 19 Sep 2023 - 14:13

» Желанная весна, Наталия Жизневская, (Željena pomlad)
Če bi te izgubil... Emptyby Vasja Belšak - Tihi Don Ned 11 Jun 2023 - 18:44

» O sanjah..
Če bi te izgubil... Emptyby Mirjana Gabrovec Pon 15 Maj 2023 - 18:01

» MOSAIC HEART
Če bi te izgubil... Emptyby Aljaž Čuden Ned 30 Apr 2023 - 13:40

» HAVE YOU?
Če bi te izgubil... Emptyby Aljaž Čuden Ned 30 Apr 2023 - 13:37

» POLJE
Če bi te izgubil... Emptyby marko vitas Pet 31 Mar 2023 - 21:22

» Зима-проказница, Наталия Жизневская, (Zima je nagajiva)
Če bi te izgubil... Emptyby Kristina Anastasija V. B. Sob 24 Dec 2022 - 18:10

» ODSEV MESEČINE
Če bi te izgubil... Emptyby marko vitas Pet 2 Sep 2022 - 18:58

» Карие глаза, Наталия Жизневская, (RJAVE OČI)
Če bi te izgubil... Emptyby Kristina Anastasija V. B. Pon 25 Jul 2022 - 16:29

» Я спросила у неба, Наталия Жизневская, (VPRAŠALA SEM NEBО)
Če bi te izgubil... Emptyby Kristina Anastasija V. B. Pon 25 Jul 2022 - 16:23

» Грусть осенняя, Наталия Жизневская, (JESENSKA ŽALOST)
Če bi te izgubil... Emptyby Kristina Anastasija V. B. Pon 25 Jul 2022 - 16:16

» Один шаг до весны, Наталия Жизневская, (En korak do pomladi)
Če bi te izgubil... Emptyby Kristina Anastasija V. B. Pon 25 Jul 2022 - 16:05

» TUKAJ IN ZDAJ...
Če bi te izgubil... Emptyby Kristina Anastasija V. B. Ned 24 Jul 2022 - 14:56

» Dejanu
Če bi te izgubil... Emptyby Vasja Belšak - Tihi Don Pet 22 Jul 2022 - 16:11

» Ples kurtizan
Če bi te izgubil... Emptyby Vasja Belšak - Tihi Don Pet 22 Jul 2022 - 15:44

» Фотография отца, Наталия Жизневская, (Fotografija očeta)
Če bi te izgubil... Emptyby Kristina Anastasija V. B. Pon 13 Jun 2022 - 18:16


 

 Če bi te izgubil...

Go down 
2 posters
AvtorSporočilo
Franci_ PULKO

Franci_ PULKO


Male
Število prispevkov : 316
Starost : 74
Kraj : Slovenska Bistrica
Datum registracije : 19/02/2009

Če bi te izgubil... Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Če bi te izgubil...   Če bi te izgubil... EmptyPet 27 Feb 2009 - 8:41

Travnik nad vasjo je
bil dobesedno obložen z rožami in cvetočimi travami;
bil je kot
cvetoča preproga stkana iz pomladnega cvetja, ves je bil pisan in ni
je
bilo barve, ki bi ne bila vpletena vanj.

Prevladovala je rumena barva.
Bilo je, kot da bi po livadi razprostrl plašč
brahmane. Vse je tako
božansko dišalo, dišalo je po
medu, po lepoti; dišalo je po pomladi.
Rosa, ki je visela v drobcenih kapljicah
kot mali kristalčki na
steblih trav ujeta med cvetove travniških zvončnic, je
bila skozi
prizmo pajkove mreže videti kot lestenec v pravljičnem gradu. Vsa
trata
se je lesketala v pomladnem soncu. Čebele so prekrivale celotno poljano
in
bilo je slišati, kot da dan poje; vse je bilo kot en velik čebelnjak.
Črički
so godli in čmrlji so od časa do časa s svojim globokim basom
pomagali
celotnemu zboru. Iz bližnjega grmovja se je oglašala ptica,
ki je tako ubrano
žvrgolela, da je s tem dajala vsemu še bolj magično
lepoto. Sonce je prijetno
grelo in rahel vetrič je celotno poljano
zibal, jo spreminjal iz časa v čas v valovanje
cvetočega morja.
Videti je bilo kot zeleno pisano prostranstvo…ocean, ki v
valovih
odhaja in se znova počasi vrača, in, kot se spodobi
za takšno naravno
lepoto,
zažari…vzvalovi v pomladnem vetru.

Stala sta drug ob drugem in se
predajala lepotam narave, bila sta brez
besed. Besede niso bile
potrebne in tudi čričkovega petja verjetno nista marala
motiti. Objel
jo je okrog pasu, jo nežno dvignil v naročje in z gotovim korakom
odšel
v prostor pod pečino sredi travnika. (V okrilju pečine obrasle z lesko
so
pastirji okoliških kmetij preživljali čas, ki je bil rezerviran
samo za njih.)
Položil jo je na mehki mah in pokleknil zraven…pil iz
njene globine toploto
srca. Z roko ga je narahlo povlekla k sebi, da
je poljubil zaklad pod njenim
popkom. Lepa je bila, lepa v globino
duše, lepa na prvinski način. Še posebej
je bila lepa, ko je bila v
elementu doživljanja notranjih čustev in lepot.
Zaradi teh vrednot jo
je ljubil preko vseh meja; ljubil, kot se ljubi žensko,
ki si to
zasluži; žensko, ki ve o življenju nekaj več; žensko, ki ljubezen
imenuje
življenje.

»Krasna si!« ji je šepnil na uho, »vse ženske ste med
ljubljenjem tako
lepe, obraz imate tako božanski, poseben.«

Samo gledala ga je, ni mu
odgovorila, prsi so se ji dvigale hitreje, bolj
poudarjeno,
sunkovito, zajemala je zrak. Po kratkem predahu…molku ji je zaupal
svoje
občutke, kot ni še nobeni. Zaupal ji je, kar je imel že lep čas v sebi,
moral
je dati ven, na zrak, moral je povedati njej. »Če bi te izgubil,« je
dejal,
»lahko bogovi gledališče, ki mu pravijo svet, kar zaprejo, odvijejo
zvezde,
zvijejo nebo in vse odpeljejo, kjer je nekoč bilo. Lahko ugasnejo
svetlobo,
ki mu tako neznansko ugaja. Odnesejo lahko vse: vse travniške
preproge,
vse potoke, hribe, hiše, zemljo, žabe, vse zrele gozdne jagode,
zdravilna
zelišča, dež, sedmo uro zvečer, marec, april, maj in čebele s čmrlji
vred.«
Bil je vidno pretresen, ves je bil vročičen, bil je z njo, njej se je
zaupal,
ji povedal, kar mu je ležalo na duši…srcu. Izpovedal se ji je in bilo
mu
je lažje. Nežno ga je božala po glavi, ga tolažila z besedami: »Norček
ti,
kaj ti prihaja na misel, saj sem tvoja.« V zanosu mu je rekla:
»Mar ni
pogled na tebe, ko me ljubiš, veličasten?« Te besed mu je
zašepetala in se
sladko nasmehnila.

Z eno roko ga je narahlo
potegnila k sebi tako, da sta obraza, vsa v ognju,
bila tesno v stiku
eden z drugim in da jima je njuna toplota sporočala, kar sta
si
želela tako močno. Z drugo roko se ga je dotikala po vseh delih telesa,
tudi
tam, kjer je postajal vse bolj močan, in mu tiho govorila v uho:
»Lep, čvrst,
tvoja moškost se dviga v nebo,« mu je zašepetala in še:
»ljubi, vse stvarstvo
prekipeva od strasti, v njem čutim utrip
tvojega srca. Moj boš za vedno, če me
bogovi slišijo!« Predajala sta
se valovanju ritma in moči vzgibov. Bila sta v
polju rahlo
vzvalovanega morja, morja oseke in plime; bila sta, kot da ju nekaj
nosi
v višave, kot da ju nekaj vleče v spirale sinjine neba bliže k soncu.
Malo
se je privzdignila, toliko, da mu je pomagala sleči hlače, sleči
do kolen. On
je njej s kretnjo, ki je dajala vedeti, kako si je
želi, slekel hlačke in jo
poljubil po Venerini gredici, da je narahlo
zastokala. Bilo ji je lepo, da je
polglasno stokala, ko ji je z
jezikom poljubljal vlažno lepoto. Prav narahlo je
dvigala boke, kot
da je hotela bolj poudariti dotike, ki so se povečevali in
postajali
vedno bolj prodorni. Prijela ga je z obema rokama za zatilje in mu s
tem
dala znak, da pride malo višje, da je cel na njej, s celim telesom, da
ga
čuti. Rekla mu je: »Dragi, ko me ljubiš, je tako lepo, pravi
mojster si!« Kot
zlat komet čez nebo je iz njenih ust švignil glas,
tako ga je sprejel, tako ga
je videl in doživel v tistem trenutku, ko
mu je rekla: »Ljubim te!!!« Z jezikom
ji je božal bradavičko na
prsih in počasi stopal v njo. Počasi jo je jemal in obema
je bilo
čudovito; bila sta, kot da sta se preselila v deželo čudežev, vse je
bilo
tako lepo. Vzdihi so potrjevali, da sta malo odsotna, da sta odšla, kot
bi
ona rekla v zanosu »malo sem odšla« in v obraz je bila videti,
kot da je
resnično iz dežele sanj in da prebiva v drugem svetu, je iz
drugega planeta.

Z desno roko jo je narahlo božal po mednožju, jo
poljubljal na usta in jo nežno
vprašal, če ji je lepo in če bo
njegova. Ne besede, njen pogled je govoril, kar
niso usta. Njeno telo
je dajalo odgovor z rahlimi drgeti in njeni
kratki..globoki
vzdihljaji so povedali, kar je čutila in želela. Bil je v njej
in jo s
kratkimi hodi božal po celi dolžini njene notranjosti, ki je bila
vlažna…žametna.
Vsa, v celoti njene nebeške tišine, je pripravljena za dosego
vrhunca
lepote, bila je pripravljena zanj. Z dlanjo…prsti desne roke ga je
objela
zanj in dahnila: »Kako je lep in čvrst.« »Samo zate je takšen,« ji je
odgovoril
in še bolj harmonično vstopal in izstopal iz nje.



Oba sta doživela trenutek, ki
je vreden tega imena, saj je vrhunec lepote,
sklop vseh prečudovitih
občutkov in trenutkov, ko človek izhaja iz sebe in se
osvobaja vsega;
vsega, kar ga tisti trenutek teži in ga stiska, kar ga dela
lažjega,
kar mu daje krila.

Če želiš izraziti srečo, moraš
biti srečen; če želite izraziti bolečino,
morate biti srečni.



Zato pa morate trpeti, a brez
skrbi, saj ves svet trpi.


Odhajala sta iz prostora
pozitivne energije, polna občutkov in vtisov,
vendar prepričana, da
sta odkrila nov svet lepot. Da sta rojena drug za
drugega, da se
potrebujeta v vseh pogledih življenja in obljubila sta si, no
skoraj
obljubila, da ne bosta dvomila drug v drugega; da se bosta, ne glede na
to
kar bi se zgodilo, dopolnjevala, se ščitila.


Nazadnje urejal/a Franci_ PULKO Sob 12 Jun 2010 - 14:30; skupaj popravljeno 2 krat
Nazaj na vrh Go down
http:// https://www.youtube.com/user/fracek1http://www.facebook.c
Franci_ PULKO

Franci_ PULKO


Male
Število prispevkov : 316
Starost : 74
Kraj : Slovenska Bistrica
Datum registracije : 19/02/2009

Če bi te izgubil... Empty
ObjavljaNaslov sporočila: TVOJA SOBICA   Če bi te izgubil... EmptyPet 27 Feb 2009 - 13:29

Vse, kar je tvoje, je tako lepo; lepa je tvoja sobica, majhna in
podstrešna. Je kraj, v katerega se zatekam kot sam svoj mislec, ki rabi mir, ko
potrebuje energijo, počasi iztekajočo vero v nekaj, kar je še pred njim, v kar
je odteklo…odšlo v drugačno energijo, se izgubilo v vrvežu dogodkov. Vrne se v
popolnoma drugi obliki..preobleki, ko posije sonce; ko zvečer luna vstane izza
Pohorja; ko se odpravi na rajžo, ko se odpravi spat tja drugod, v drugi svet.



Polmrak v tvoji sobici je vedno tako mističen, veličasten..enkraten, toda
ponovljiv; je kot v žamet obložena školjka, ki ima v sebi živ organizem
biser…tebe; je tvoja last. Čeprav si v njej večkrat sama, se vanjo zatekaš, ko
se iščeš, ko si v fazi razmišljanja..sklepanja kompromisov z računalnikom, z
zunanjim, oddaljenim in bližnjim svetom. Vendar takrat, ko sem s teboj, je ta
majhen prostor obeh, takrat s teboj v tebi ga delim. Tisti čas skozi nos…usta
vdihavava molekule vroče strasti, napajava pljuča..srce, vanj sprejemava injicirane
ljubezenske dražljaje…vibracije prepojene s hlapi znoja najinih teles. V zraku
pod stropom meglica lebdi, sintagma dogodkov, prepolna vseh pričakovanj, polna
rahle nervoze dotikov..drgetanja..valovanja, mešanja zraka toplega s hladnim.
Dotika se, objema z nežnim..mehkim prijemom starega lestenca na natrgani…prepereli
vrvi, obloženi z razprto pajkovo mrežo. Poriva in ziblje ga sila nežnosti
prostora, da niha v krog počasnih…nejasnih mračnih polkrogov. Sila medsebojne
privlačnosti polni volumen sobice…kamre, ves prostor, vse v njen, že tako
vznemirjena vznemirja. Ozračje v njej je naelektreno z naboji pohote,
stremljenja energije po goloti, po njeni vlažnosti v celostni podobi, po njeni
zunanji nadraženi dlakavi poraslosti, v njeni vabeči notranji topli globini,
tako zaželeni in ljubeči nebeški tišini. Oprema v sobici, v njej je stvar tvojega okusa, je del nekega preteklega časa,
naju; z nama deli vse, kar je okoli naju. V nama vzbuja, še posebej v meni,
občutek zaščite, topline in varnosti. Temo..tesnobo mraka napolnjuje, vibracije
in gibanje umirja, tope in polglasne udarce zraka blaži, vase vpija. Odmevom in
krikom še ne izdavljenih iz suhih..vročičnih ust ne dovoli rojstva, jih davi,
jih duši.



Stene sobice tvoje, ki se dviguje in drži stropa , prekinjajo vrata v kopalnico, vanjo.
Prekinja jih odprtina za okno na pobeljeno dvorišče prekrito s snežno brozgo s
sledovi gum avtov, stopinj človeških, hitro in počasi drsečih v smeri
mesta..trgovin, v neskončnost potrošnje, v njeno minljivost.



Kot duše umrlih, še živečih ljudi, ročno..umetniško delo, izdelki časa
osame..potrebe po času sigurnosti..zaščite integritete..osebnosti, so ogledala
na stenah. Na njih visijo, so pritrjena kot zveličar na križ, kot eksponati so,
delo trpljenja in pričakovanja, da v njih obraz dobi pomen..nasmeh, pravo
podobo življenjskega prostora.



Trenutki skupnega sanjarjenja, dajanja in sprejemanja, so bili vedno tako
polni vsega; bili so polni spominov na poletje, na čas, ko sta bila v svetu
narave, kot dva, ki iščeta svoj prostor pod soncem, takrat, ko sta del povezan
z igro sončnih žarkov. Kot tisti krat, ko sta stene sobice, njene kolise,
zamenjala za naravne poti in sta
hitela mimo kmetij visoko na Pohorju, pa
ne zato, ker bi se koga bala. Večkrat sta hitela zato, ker je bil lep dan in
nebo je bilo jasno; hitela, da zamenjata varnost sobice za varnost in lepoto narave, za njena polna,
topla in dišeča nedra.



Ta dan je bilo nebo kot umito. Bilo je, kot da sije samo za njiju, samo za
cvetice…trave dišeče, za ptice, samo za naravo, katere del sta tudi onadva.
Prijetno ju je grelo in res sta ga bila potrebna, saj sta bila preznojena
od hoje vkreber, v hrib, ki je bil pred njima in ki sta ga že skoraj
premagala. Gozdna tla pod njunimi nogami še zdaleč niso bila takšna kot v
sobici, trdna in sigurna, dišala so po smoli…trohnenju lesa. Trave so bile še
posebej zelene, samo za njiju so dišale in travnik je bil kot preproga polna
cvetja, zrelih trav, ki so jo pletla pravljična bitja in vanj vtkala
cvetlice ljubezni in strasti. Tik za njim je hodila s korakom, z občutkom, ki
je dal vedeti, da mu zaupa in da verjame vanj, da enako čuti kot ona, si isto
želi. Smreke, njihovi košati, temno zeleni vrhovi so se rahlo pozibavali
in nagibali nad njima, jima delali senco, ju pokrivali kot strop v sobici…njuni
kamri z lestencem iz davnih dni. Že ob najmanjšem rahlem pomladnem vetriču je
vse zazibalo, zaživelo z vonjavami v ritmu pomladi. Iz gozda je pritekla srna.
Bila je lepe rjave barve, zaščitne poletne. Premikala se je počasi, s
prefinjenimi in naravnimi koraki, nič kaj se ji ni mudilo. Spustila se je v
globel pod njima in izginila v njej. Za njo je ostal le rahel trepet smrekovih
vejic in oglašanje šoje nekje visoko v drevesni krošnji, ki je kot glas
stražarja gozda opozarjal na gibanje tam spodaj. Z daljnogledom v roki je stala
in občudovala naravo okoli nje, njene lepote. Bila kot boginja Dijana, ki s
svojo prisotnostjo blagoslavlja vso naravo okoli in ji daje pomen. Spodaj,
nekaj sto metrov pod njima, je tekel potok, ne skozi okno njene sobice videni
črni asfalt, poln luž nasmetenih z odpadki mesta, polnih cigaretnih ogorkov.
Njegov tek…šum, njegovi slapovi..brzice so delale okolje…ozračje še bolj
čudovito, bolj stvarno. Visoko na nebu je ona uzrla ptico ujedo, kako mogočno
se vrti v višave, njene vrtoglave modrine. Opazovala jo je vse do trenutka, ko
je izginila iz polja njene vidnosti. Na njej se je videlo, da je srečna in da
ji je lepo z njim v naravi in z vso lepoto okoli njiju.



Ustavil se med drevjem, smrečjem v nizkem grmovju, na malem hribčku, kjer
je bilo veliko mahu in prostor je bil kot kraj za umetnike ustvarjanja, risanja
in kiparjenja; vse je bilo tako prvinsko lepo, tako enkratno, tako čudovito.
Kar samo je klicalo, da ostaneš v njem in uživaš. Pristopila mu je, se ga narahlo
dotaknila in mu dala vedeti, da ji je kraj všeč, da se dobro počuti, vendar ji
je rahlo nelagodno, ker se je v travi opazila sled, kot potka je bila. »Nikoli
ne veš,« je rekla z nežnim glasom. »Kjer so poti, se lahko marsikaj zgodi,« je
še zašepetala, ko sta legla skupaj na prostor, ki je dajal videz zaščite in
lagodja.



Privil jo je k sebi in ji šepetal, kako jo ima rad in da si jo močno želi. Ni
mu odgovorila, tudi potrebe ni bilo, saj je s privijanjem ob njega povedala,
kar bi z besedami. Narahlo z občutkom ga je pomilovala po delu telesa, ki je s
svojo držo nakazoval željo po njeni lepoti, po njeni globini, njeni žametni
notranjosti. Prepustil se ji je, bilo mu je čudovito, saj jo je želel z vso
močjo. S prsti ji je previdno razprl ustnice Venerinega vrtička, jo
počasi božal in občudoval žametno vlago v njej. Strastno sta se poljubljala in
objemala, bila sta kot očarana, popolnoma zanesena. Ko je počasi stopal v njo,
je rahlo zastokala od zadovoljstva. Spraševal jo je, če ji je lepo, ko je nežno
in s kratkimi trzaji hodil not in ven iz nje in sam bil obseden od njene
lepote, kar ji je tudi zašepetal na uho. Bila sta v popolnem sozvočju, bilo jima
je izredno. Ujemala sta se v ritmu in nato malo počivala, počivala zato, da sta
lahko nadaljevala gibanje teles in se približevala trenutku, ki pelje v raj.



Zvok motorja..človeka ju je zmotil ravno, ko je on skoraj od sreče zajokal,
za kratek čas je odhajal, bil je v neki drugi dimenziji, kamor mu pa ona tisti
trenutek ni mogla slediti. V njej se je znašla pred njim in bila še posebej
lepa, na obrazu je imela spokojno lepoto, ki je kazala na njeno
notranjost, njen mir, ki je prihajal tudi na njega in ga delal
zadovoljnega.



Sedela sta na robu prepada, globeli in strmela v njeno globino z mislimi na
vse, kar ju obdaja, se z njima dogaja in je njuna usoda..karma.



Pitje čaja v tvoji sobici je poseben ritual, je nekaj vzvišenega in vedno znova in znova sem
neizmerno zadovoljen, ko okusim njegov topel vonj..okus. Preliva se z glasbo iz
majhnega radia vedno zelenih melodij. Skupaj z najinim šepetom se prepleta s
svetlobo iz svečnika, sence, ki rišejo po stenah gibe najinih teles. Sama si ga
naredila s svojimi rokami, si mi rekla, mu vdahnila dušo, z očmi si mu dala še
srce. Sence okoli naju padajo v objem svetlobi, ki prihaja v majhnih dozah in
se tihotapi skozi zagrnjeno zaveso okna. Iz naju dela inventar, opremo, ki je
last prostora, ki ga imava oba v trajnem in lepem spominu.



V meni in v mojem spominu je ostal vonj po tebi in tvoji sobici.
Nazaj na vrh Go down
http:// https://www.youtube.com/user/fracek1http://www.facebook.c
Franci_ PULKO

Franci_ PULKO


Male
Število prispevkov : 316
Starost : 74
Kraj : Slovenska Bistrica
Datum registracije : 19/02/2009

Če bi te izgubil... Empty
ObjavljaNaslov sporočila: REŠEVANJE KMETA KOZLIČA   Če bi te izgubil... EmptyPet 27 Feb 2009 - 13:35

V zgodbi, ki jo bom napisal, nameravam opisati življenje kmetov, predvsem
ljudi na državni meji in ob njej. To je zgodba, ki jo piše sam nikogaršnji svet in
hkrati od vsakega. Je delovanje življenja in z njimi povezanih pozitivnih človeških,
humanih dejanj takratnih pripadnikov J(L)A, vojakov graničarjev v mejni karavli
(stražnici) Brezovnik med leti 1981-1986, ki so bili zadolženi za ščitenje
državne meje. Odvija se na prostoru mejnih krajev, kot so: Trije kralji, Brezovec
takrat (kjer je bila nameščena karavla, katere poveljnik sem bil jaz) in Sv.
Primož nad Muto. Orisal in opisal bom kraj, življenje ljudi, vojakov
graničarjev. Trudil se bom, da vse nastopajoče akterje kar najbolj kot je v
moji moči, znanju ter spominu dobro predstavim, saj nekateri še živijo
tam; mladi vojaki iz vseh republik bivše juge pa so že davno odšli in kasneje
jih je v bratomorni vojni tudi veliko padlo. Padli so, bili pobiti za ideale,
ki si jih niso izmislili oni, mladi; ne tisti na eni in ne tisti na drugi strani,
ki so bili vpleteni v morijo. In nenazadnje si to zasluži kraj…zemlja, ki je še
najmanj kriva za to, kdo in kdaj z njo manipulira. Spodobi se, da se jih vse spominjamo
kot poštene, predane, delovne in dobre.


Naselje Trije kralji se razprostira na kar precejšnjem prostoru na
Koroškem, zasedajo kar velik kos Kobanskega hribovja. Leži v mejnem prostoru,
na meji med Slovenijo in sosednjo republiko Avstrijo. Do leta 1988 so imeli
Trije kralji še svojo osnovno šolo, resda s samo parimi otroci. Na Tri Kralje lahko
prideš iz več strani, in sicer iz magistralne ceste MB-Slov. Gradec, iz mesta
Radlje ob Dravi, mimo gostišča Žohar do mejnega prehoda Radelj pas in levo
naprej po makadamu, po »stari poti« ob potoku Radelca mimo nunskega kloštra v
Radljah in naprej po poti ob potoku v smeri Podlipje in desno naprej. Obstajata
pa še dve varianti, in sicer ena po poti preko Mute in Sv. Primoža nad Muto
desno proti gostilni Glavar in naprej proti Podlipju in naprej in druga
krajinsko zelo lepa pot v smeri Muta-Gortina- Bistriški Jarek, pred slednjim
zaviješ
desno po cesti proti Branik nad Muto in naprej.



Bog in še posebej politični sistem svoj čas hribovskim kmetom nista bila
najbolj naklonjena. Kot da nista marala kmečkega življa v hribovskih..obmejnih
krajih in kot da so jima bili na poti, vsaj tako sta se je oba obnašala. Pravzaprav
je bilo takrat videti in še danes se vidi ponekod, kot da jima je bilo malo mar,
kaj se je dogajalo z njimi, z dušami, ki so živele in še živijo v mejnem pasu,
v mejnem področju državne meje med bivšo Jugoslavijo sosednjo republiko
Avstrijo. Menim, da je bil vedenjski vzorec tako enega kot drugega povsod
če že ne enak pa vsaj podoben, saj bil je dobro izdelan, dodobra dodelan s
strani za to zadolženih. Prvi se je vedel tako, kot da tam trpeče…živeče
ljudstvo živi samo zaradi njegove volje, bolje rečeno, zaradi tega, ker je on
tako želel. Njemu v čast, da so ga lahko duhovno spremljali, so tudi na
relativno majhnem hribovskem prostoru, ki je v celoti pokrito z gozdovi, pred
mnogimi leti sezidali kar tri cerkvice: cerkvico Treh kraljev, cerkvico Sv.
Jerneja na Braniku nad Muto in cerkvico v Tomažu na Muto ter mnogo kapelic. Vse
so jih povezali s potjo, s kolovozi, z božjo, z njegovo potjo večkrat
prepuščeno silam narave, zobu časa. Žalostno, toda resnično, vsako leto jih je
manj, z vsakim letom je manj ljudi, ki bi se upirali naravi, ki pa je v tistih
krajih še posebej trdovratna in
neizprosna. Vse manj je kmetov v mejnem prostoru, ki bi se pehali za vsakdanji
kruh in to večkrat samo za golo preživetje. Drugi pa je sistematsko
preganjal ljudi na meji, jim s tem onemogočal že tako težko življenje, jim
kratil človekove pravice, jih posredno prisiljeval v težko in garaško delo. Na
celoten kraj in ljudi, na cele rodove, na mejnik Slovenstva je pustil
neizbrisen pečat »nedotakljivih«, robatosti..čutnosti, poštenosti in usodo
počasnega ugašanja…izbrisa…neobstoja in na kraju izginotja.


Tisto noč, februarja leta 1986, je v Radljah ob Dravi in po vsej Štajerski
ter Koroški močno snežilo. Sneg je kar sipalo z neba, padal je na že tako
debelo snežno odejo, saj je snežilo nepretrgoma že kar nekaj dni. Povsod po
širnem kraju so se že pojavljale težave zaradi snega, ceste so bile dobesedno
zaprte in le s težavo se je odvijal cestni promet. Po radiu in televiziji so poročali
o problemih, ki so jih bili deležni prebivalci skoraj po vsej Slovenji in jih
je povzročala snežna ujma. Kljub nenehnemu pluženju je bilo največ težav v prometu
na cesti MB-Slovenj Gradec in kot že vsako zimo v preteklosti je prišlo do
zastoja prometa v radelškem klancu. Lahko si predstavljate, kako je bilo kmetom
tam gori in graničarjem, saj je cesto, ki je merila v dolžino (mišljene so vse
ceste v kraju) 44 km,
plužil kmet Breznik s traktorjem. Ni še niti prišel s traktorjem do kraja
pluženja, je bila cesta na prehodu Radelj-pas, kjer je začel zjutraj plužiti,
že pošteno nasipana s snegom.


Stal sem zraven službenega telefona M 53 na okenski polici mojega stanovanja
v Radljah in čakal na poročanje dežurnega desetarja-desetnika (vojaški čin v
J(L)A) o stanju v karavli in rajonu, saj je vladalo obsedeno stanje zaradi
obilice snega. Bil sem na letnem dopustu od lanskega leta in lahko si mislite,
kako sem se počutil, ko sem dobival poročila, kaj in kako se dogaja na meji z
mojimi vojaki. O vsem obveščenem sem moral takoj obveščati dežurnega častnika v
mejnem odseku Maribor, ki pa je bil na mojo srečo eden od »pametnejših« in ni
zahteval nemogoče. Dežurnemu, mojemu namestniku na karavli sem ukazal, da
vojake drži pri karavli, da jih ne pošilja na rajon varovanja in da čistijo
predvsem poti v okolici objekta, da lahko pridejo do premoga, do zaščitnih psov
in do pujskov, ki smo jih tudi imeli na karavli. Ko sem vse to postoril, ura je
bila okrog pet zjutraj, sem bil kar bolj zadovoljen, skuhal sem si kavo in se
malo ulegel na kavč v dnevni sobi, ko se je oglasil »poljski telefon«: »Klep,
klep, klep,« takšen glas je namreč imel. Vrglo me je pokonci, da sem se zaletel
v kamin, preden sem prišel do telefona. Dežurni s karavle mi je sporočil, da je
v karavlo prišel sin soseda, kmeta Lesjaka (po domače Kozlič), ki je bil od
karavle oddaljen 4
kilometrov, da je bil ves objokan in je prosil, da bi po
telefonu poklicali rešilno vozilo iz Radelj, saj ima njegov oče hude težave z
želodcem. Tisti hip sem poklical v ambulanto v Radljah, vendar so mi
predlagali, da zaradi situacije, kakršna je vladala zunaj (cesta mejni prehod
Radelj pas-Trije kralji je bila neprevozna, vsaj tako jim je javila obmejna
Milica na prehodu), bolnika Kozliča vojaki z nosili prinesejo od kmetije do
mejnega prehoda in da ga bodo potem oni od tam spravili v Radlje. O vsem sem
nemudoma obvestil nadrejeno poveljstvo v Mariboru in jim sporočil načrt izvedbe
prenosa Kozliča od doma do mesta predaje na mejnem prehodu.


Vojaki so okoli šeste ure zjutraj z nosili po snegu visokem do pasu krenili
do kmetije Lesjak in po treh urah (v normalnih pogojih je bilo potrebnih
dvajset minut hoje in bil si pri kmetiji) prišli do tja. Od tam so vojaki s
kmetom Kozličem na nosilih krenili na pot okoli devet in petnajst minut, na
cilj, na mejni prehod pa je kolona dvanajstih vojakov s kmetom Kozličem na
nosilih prispela okoli sedme ure zvečer, ko je že bila popolna tema. Celotno
pot sem jih spremljal in usmerjal preko radio zveze. Lahko si predstavljate,
kako sem se počutil, ko so mi sporočali, da so na kraju moči, a da bodo kljub
temu zmogli opraviti to nalogo in prenesti Kozliča; odleglo mi je, ko so mi
sporočili, da so nalogo uspešno opravili. Z rešilnim vozilom sem bil na mejnem
prehodu in čakal na moje vojake, da pridejo, da prineso bolnika. V parih
poskusih sem zagazil v sneg v smer, od koder sem jih pričakoval, vendar je bilo
snega preko mojega pasu, tako da sem se vrnil na izhodiščno točko. Vsi na
mejnem prehodu, miličniki in cariniki v tisti izmeni, čeprav so bili v
skrbeh, so mi prigovarjali, da se bo vse dobro izteklo. Bolj ko se je bližala
noč, več zahtev je bilo iz poveljstva mejnega odseka v Mariboru, da jim poročam
o situaciji vsakih petnajst minut. Z živci sem bil že skoraj pri kraju, telefon
je kar naprej zvonil in moral sem se oglašati še na več strani. Opisati
občutke, kako sem se počutil, ko sem zagledal temne postavi v belem snegu, se
ne da. Bil sem tako ganjen…besen…vesel, da nisem imel besed. Ko so kmeta
Kozliča odpeljali z rešilnim vozilom pod modro lučjo in s sireno, sem s svojimi
vojaki, ki so bili popolnoma premočeni od padavin in znoja, sedel v prostoru
mejnega prehoda. Bil sem brez besed, pa saj niti niso bile potrebne.


Vojaki so mi kasneje pripovedovali, kako je izgledala pot, kaj vse so
doživljali in da jim je bilo najtežje, ko se je začelo temniti, ko niso bili
več prepričani, da bodo nalogi kos. Vendar jih je vsake toliko časa ležeči na nosilih
s stokanjem opomnil ter jim s tem vlival novih moči. Z vojaki je bil tudi
Kozličev sin Edi, ki je v tistih trenutkih in urah pravilno odreagiral in bil
povezovalni člen v ekipi. Na čelu kolone se je bilo potrebno menjavati, gaz je
bila visoka in so se prvi trije kaj hitro upehali, menjali so jih drugi trije
in tako naprej. Tudi na nosilih se je bilo potrebno menjavati vsakih petsto
metrov, čeprav bolnik ni bil debel, a je bil težak. Kot so mi pripovedovali
vojaki, je bil proti koncu težji od vsakega izmed njih, ki ga je nosil, čeprav
je tehtal eden od vojakov dobrih devetdeset kilogramov.


Vse težko se je pozabilo, ko je prišla pomlad in so nastopili topli dnevi. Na
karavlo je prišel kmet Kozlič, da se je vojakom zahvalil za takšno
požrtvovalnost. Bil je živ in zdrav, to pa je štelo največ.





Opisal sem samo eno zgodbo iz meje, podobnih je bilo še več, kjer so vojaki
bivše J(L)A, graničarji pomagali ljudem..kmetov živečim v rajonu karavle.
Velikokrat so pomagali pri izgradnji prepotrebne infrastrukture, cest,
polaganju vodovoda, elektrifikaciji in še bi lahko našteval. Spomnim se, kako
so vojaki karavle Brezovnik neko zimo pomagali visoko noseči učiteljici doma iz
Mute, ki je učila v osnovni šoli na Treh kraljih, ko je ostala v snegu skoraj
brez zavesti, vendar to je že druga zgodba.


Verjamem, da nisem osamljen v podobnih primerih, da je tega bilo v tistih
časih kar nekaj in da so si takrat ljudje..kmetje in vojaki na meji pomagali in
cenili vrednote, kot so: skromnost, srčna dobrota in vzajemna pomoč. Kako je
bilo njim tam spodaj, takrat v letih 1991-2001, tega ne vem, mislim pa, da se je
našel kdo, ko so ga potrebovali, da jih je spremljal njihov angel ali pač, kako
se kje tam imenuje.


Nazadnje urejal/a Franci_ PULKO Pon 21 Jun 2010 - 16:34; skupaj popravljeno 1 krat
Nazaj na vrh Go down
http:// https://www.youtube.com/user/fracek1http://www.facebook.c
Nuška Golobič

Nuška Golobič


Female
Število prispevkov : 1514
Starost : 49
Kraj : Radeče
Datum registracije : 04/04/2008

Če bi te izgubil... Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: Če bi te izgubil...   Če bi te izgubil... EmptySre 7 Apr 2010 - 19:34

Franci, upam, da se še kaj novega ustvarja? Fino bi blo, če bi vsako zgodbo zase objavil, da se jo lahko tud posamično komentira.

Drugače pa, veliko navdiha ti še želim
Nuška
Nazaj na vrh Go down
http://www.malena.si
Sponsored content





Če bi te izgubil... Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: Če bi te izgubil...   Če bi te izgubil... Empty

Nazaj na vrh Go down
 
Če bi te izgubil...
Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1
 Similar topics
-

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Literarni Val :: Avtorske literarne umetnije :: Avtorske Zgodbe - PROZA :: Franci Pulko - Zbirka proznih del-
Pojdi na: