Ko umrem in bom spokojna sebi,
kot opuščena krošnja vej,
takrat nad mojim grobom mi povej,
ali še ljubiš me tako kot prej?
Ko umrem in ne bom več sovražna sebi,
povej, ljubezen moja, kaj naj zapustim tebi?
Hočeš Večnost ali na tisoče cvetnih stez?
A v cvetju trnja je preveč,
le Večnost jih vzame preč ...
Hočeš moje pesmi, nekoč tebi napisane?
Hočeš risbe Večnosti, Zate narisane?
Morda želiš košček modrega neba,
naj spomni te ... Da nekoč tvoja sem bila ...
AVTOR - Bojana Mihalič