Ob robu gozda, tam, kjer je najlepša zelena trava, so živeli samorogi. Nihče jih nikdar ni videl, pojavljali so se samo v govoricah tamkajšnjih prebivalcev, katerih pripovedovanj pa nihče ni jemal resno. Samorogi naj bi bili namreč samo v pravljicah, sicer zelo lepih, a neresničnih.
Saj verjetno veš, kakšni so, ne? kaj, če bi se ti zgodilo, da bi nekega lepega dne srečal štiri? Sploh se te ne bi bali, ampak bi te samo gledali in ti pustili, da se jim približaš? Če bi si to sploh upal, seveda. Stali bi čisto pri miru, pripravljeni na pobeg v primeru potrebe. Ne, da ti ne bi zaupali, a vseeno je potrebno biti previden, ker ljudje včasih reagiramo neprimerno, sploh takrat, ko se nam zgodi kaj neverjetnega. No, videl bi jih v bližini, kako te opazujejo in pazijo na vsak tvoj korak. Kaj bi naredil? Kričal? Bežal? Hitel povedat drugim? Ali samo obstal in gledal brez kakršnekoli misli?
Tjaša je zelo rada prišla na obisk k omi. Vedela je, da se tam zelo dobro počuti, da ji je všeč narava, da tam lahko sliši petje ptic, da ni tako kot v mestu. Vse je bolj umirjeno. Ni pa vedela, da se bo tam zgodilo nekaj, kar jo bo popolnoma spremenilo. Velikokrat se je igrala na travniku, na dvorišču, na pesku gradila tunele in gradove, zelo rada je odšla tudi v gozd, vendar nikoli sama. Pri omi je bilo veliko gozdov, najbolj všeč pa ji je bil majhen gozd za hišo starih staršev.
Med počitnicami sta ji starša dovolila, da je ostala za cel teden. Bilo je v ponedeljek popoldan, ko sta oma in stari ata morala delati na polju in nista imela časa zanjo. Odločila se je, da gre za hišo in si malo ogleda okolico. Usedla se je v travo in razmišljala… pozabila je na čas, pozabila, kje je, samo sedela je in pustila mislim prosto pot. Če bi kdo prišel mimo, bi se ga verjetno ustrašila. Ko se je zavedla, je zagledala na razdalji nekaj metrov bele konje. Opazovali so jo. Ker ni bila navajena na te živali, se je ustrašila. Ni vedela, kaj naj stori – naj pobegne, začne kričati, klicati omo; naredila pa ni ničesar od tega, samo sedela je in gledala. Ti konji so malo čudni! Na glavi so imeli bele rogove, vsak enega. Tega ni še nikoli videla v nobeni slikanici.. Strah je bil še večji.. Potem pa je naenkrat začutila mir. Konji so jo sicer opazovali, ampak v njihovih očeh je bila sama prijaznost. Bili so tako lepi.. imeli so čisto belo dlako, bele dolge repe, na glavi rog!!! in zelo lepe oči. Hecno, ker se z rogovi sploh ni ubadala. Samo gledali so se. Začutila je željo, da se jim približa, vendar ni zmogla narediti koraka, sploh se ni mogla premakniti. Tako so bili v bližini eden drugega kar nekaj časa, brez besed, brez dejanj, samo opazovali so se.
Ni potrebno, da bi te bilo strah, Tjaša je bila zelo srečna ves ta čas. Tega se sicer ni zavedala, a ko so konji odšli, je ugotovila, da se zelo dobro počuti, da ima skrivnost, ki je ne bo nikomur zaupala.
Sedela je še nekaj časa na tem mestu, potem pa se je odpravila k omi.
Omo je že malo skrbelo, a si je mislila, da se je verjetno Tjaša malo dlje zadržala pri kakšni igri. Ko jo je zagledala, pa je pomislila pri sebi: »Hm, nekam drugačna se mi zdi danes. Verjetno je utrujena..«. Tjaša je ta večer tiho pojedla večerjo in odšla spat. Ponavadi je bil to zanjo problem, hotela je slišati še kar nekaj pravljic in pesmic, ta večer pa je odšla kar sama.
No, kaj misliš, kako bi se ti počutil, če bi se ti zgodilo kaj takšnega? Bi lahko zaspal? Bi se ti kaj sanjalo? Bi komaj čakal drugega dneva, da bi lahko zopet odšel na isto mesto čakat?
Drugi dan se konji niso prikazali. Tjaša je čakala zelo dolgo, dokler je oma ni začela klicati. Žalostna je odšla k njej, na jok ji je šlo, vendar ni hotela povedati zakaj. Omo je skrbelo, vendar je predvidevala, da ji je dolgčas, da pogreša mamico in očeta ter brata. Poklicali sta jih, da se je lahko pogovarjala po telefonu. Še vedno pa je bila ista, žalostna. Tudi ko se je pogovarjala, oma ni videla tiste srečne deklice, ki je bila ponavadi. Vendar si je mislila: »Samo naspati se mora, jutri bo boljše!«.
Tjaša je odšla v posteljo, vendar ni zatisnila oči. Solze so ji tekle, ni jih mogla ustaviti, ni jih hotela ustaviti. Spomnila se je, da je že velikokrat sedela na tem mestu, kjer je srečala konje, ampak pokazali so se, ko je bila čisto sama zase, ko je pustila mislim prosto pot, ko na nič ni mislila, ampak se je samo prepustila naravi in sebi. »Samo težko je to narediti, tako se moraš počutiti, da si takšen, kako naj ponovim isto?« je razmišljala.
Pozno v noč je uspela zaspati. Sanjala je, da je ponovno srečala konje, da so se ji približali, ko je zaspala na travniku. Ko je odprla oči, so stali poleg nje in jo nepremično gledali v oči. Ni se jih ustrašila. Vstala je, jim pustila, da jo opazujejo. Konji so se obrnili in odšli v gozd. Šla je za njimi.
Sredi noči se je zbudila. Bila je zelo srečna, vendar bi raje videla, da bi bilo to resnično, ne le sanje. Oma in stari ata sta mirno spala ob njej. Okno spalnice je gledalo proti gozdu. Morala je pogledati ven, vendar ju ni smela zbuditi. Počasi in tiho se je izmuznila iz postelje in stopila proti oknu. In kaj je videla! Tam na travniku so se mirno pasli njeni konji! Dolgo jih je opazovala, dokler se ni prebudila oma in jo poklicala ter vprašala, kaj počne. Rekla je, da se je zbudila in odšla pogledat ven; ni se hotela zlagati. Potem je odšla ponovno v posteljo in mirna zaspala. Vedela je, da jih bo zopet videla.
Se ti kdaj spomniš svojih sanj? Se ti je že kdaj uresničilo, kar si sanjal?
Naslednji dan je zopet počela stvari, ki jih je pred srečanjem z lepimi konji. Pomagala je omi, pela pesmice, se igrala. Oma je pomislila: »Kako je lepo, ko si otrok! Naslednji dan nimaš več skrbi, ki si jih imel včeraj!«. Vendar je Tjaša ves čas mislila le na eno stvar. Vedela pa je, da jih bo ponovno videla, ko bo čas za to. Da ni potrebno, da vse ostale stvari zanemari in ne počne nič drugega, ker jih tako ne bo nikoli več videla. Konji bodo prišli, ko bodo pripravljeni. Ko bo ona pripravljena na srečanje z njimi…omo je vprašala: »Kakšne živali vse živijo v tem gozdu?«. »Srne, zajci, lisice, ježi, podlasice in ostali, vendar vidiš jih lahko le takrat, ko se jih ne bojiš in se oni tebe ne bojijo!« ji je razložila oma. Tjaša je bila z odgovorom zadovoljna. Odgovorila ji je na njeno vprašanje, čeprav sploh ni vedela, zakaj jo to sprašuje. Pač eno od vprašanj, ki jih postavljajo otroci, ki se še čudijo vsemu okoli nas. »Škoda, da potem pozabimo na pomembne stvari«, je pomislila. Prosila je tjašo, če lahko gre na travnik nabrati rože za v vazo, in ji obljubila, da ji bo zvečer pripravila njeno najljubšo jed – palačinke.
Med nabiranjem cvetja si je pela pesmico, ki so se je naučili zadnji teden v šoli. Bila je prav dobre volje. Takrat pa je na robu gozda zagledala – konje! Nasmehnila se jim je in odšla počasi k njim. Skupaj so odšli v gozd. Nič niso govorili, Tjaša je tako predvidevala, da se ne bi razumeli in o tem sploh ni razmišljala. Šli so na kratek sprehod po gozdu, hodili so eden ob drugemu, ko pa so prišli nazaj tja, kjer jih je zagledala, je pobožala enega od njih. Konj ji je rekel: »Mi smo samorogi. Madi imamo ljudi, vendar se jim izogibamo, čeprav živimo že zelo dolgo tukaj. Tebe smo si želeli srečati«.
Kaj bi jim ti rekel? Sploh kaj? Bi jih kaj vprašal?
Tjaša ni rekla nič. Samo gledala jih je, ko so odhajali. Hitro je nabrala še nekaj cvetlic za šopek in odšla k omi, ki je ravno pripravila obljubljeno. Rekla ji je: »Veš, Tjaša, v gozdu je zelo lepo, kot si sama videla. Če si pustiš, lahko tam srečaš marsikaj takšnega, kar potem dolgo ostane v tebi«. Tjaša je samo pritrdila ter pojedla večerjo.
Naslednji dan je bil zadnji dan počitnic. Tjaša je takoj zjutraj, preden je prišla po njo mamica, odhitela h gozdu. Tam je našla šopek rož in posvetilo z naslednjo vsebino:
Draga tjaša! Zelo smo veseli, da si nam dovolila, da smo se srečali s tabo. Ne vemo, če se bomo še kdaj, to prepustimo prihodnosti. Ves čas bomo mislili nate, ko te ne bo več tukaj, in vemo, da boš tudi ti mislila na nas. Veš, mi med ljudmi živimo samo v pravljicah. In kar piše v pravljicah, je resnica. Vsi se moramo boriti za to, da uresničimo tisto, kar si želimo, le tako bomo srečni.
Kaj bi ti naredil? Bi bil žalosten? Vesel? Bi jokal? Jih šel iskat? Prosil mamico, da bi ostal še dlje pri omi?
jaz bi prebrala pravljico o samorogih..
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
