NEKOČ BILA JE PESEM
ZDAJ LE ŠE JOK.
NASTALA JE TIŠINA,
ŠE MISEL JE IZGUBILA SVOJ ZVOK.
NI VEČ SONČNIH IN SREČNIH DNI,
LE ŠE TAVANJE V NOČEH.
OBLAKI,KI SEM JIH LOVILA RAZPRŠILI SO SE
NA VSE STRANI,
SO SONCE MI ZAKRILI,
IN ŽE DAN JE ODŠEL DRUGAM.
OSTALA MI JE NOČ,
TA ŠE ČAKA ME,DA NAJDEM
ZA NAZAJ POTI.
A TO MI NIKDAR NE USPE.
VERJELA SEM V SREČO,
VERJELA SEM V VSE.
A MI NI OSTALA SREČA
IN TUDI DRUGO NE.
LE ŠE DUŠA PRAZNA IN ZA NIČ,
KI ČAKA NA NEKAJ KAR SPLOH NE OBSTAJA.
IN KJE JE TU ŠE SMISEL,
OBSTAJA NEKJE ŠE ENA MISEL,
A TA NI TAKA KOT NEKOČ
LE KJE JE VSE.