Pri petdesetih si postal ujetnik propadanja sveta,
mrtvec srečnega minulega družbenega sistema.
Zajezdila sem te pod starimi vejami iglavcev,
ranega poletja je bilo dovolj za najino goloto,
a zbal si se ljubezni v ribniku življenja poeta.
Lovil si se med upanjem, željo, da bi zavonjal moj Diorjev dekolte
in strahom da izginem če me zgrabiš za bedra,
če s hropenjem zmočiš mi umetno nakodrane lase.
Bala sem se, da sem pozabila,
kako je požirati prste namočene vame,
kako je stiskati trdoto omame.
A v resnici…
V bolečih gubah okoli oči,
v katere se ti rade skrijejo biserne solze,
se zdaj skrivam razgaljena in boleča.
Trepetam, da me ne izjočeš,
odplakneš čez neobrita lica.
Sprašuješ se, če je majhna ljubezen dovolj,
da preživiva med umetniki in muzami.
Močna sem, tako kot sva močna oba.
Tista, ki ti vedno znova pobegnem izpod tipkovnice
in se umaknem v sobo za dva.
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
