Usmili se me, Vsemogočni!
Zavržena, utrujena, oropana ležim na tleh, polita od solza. Na dvanajstih kvadratih ujete boleče zapuščenosti.
Petek trinajstega.
Odšla sem. Zapustila zmajsko mesto srbskega sociofoba, okrvavljena in nemočna pred kriki tistega, ki me je zaplodil in z bolniške postelje kričal vame prasica, kurba, ciganka, ničvrednica, ki nisi ničesar ustvarila.
Mati, mati... plazeča se po kolenih za njo, da bi slišala njen glas... A je obmolknilo mobilno omrežje.
Brat! Brat! Moj brat! Praznuješ! Praznuješ, ker je petek trinajsti! Jemljem slovo. Pridi. Praznujva! ... Ni te bilo...
Balzamirana s čistim oljem žive sirote, ovita z ovoji starega značilnega vonja kaznovanja, sem sedla in odšla ob pol polnoči proti tejle Poljski.
En teden lakote. En teden brez čokolešnika.
Brez žlice, brez krožnika, brez staršev, brez upanja. En teden poginjanja na robu še vzdržnega zla. Brez kučme in krznenega jopiča.
Krakowskie przedmieście v soncu podkarpatske ostrine ozračja ponudi vse novo, ujeto med staro pošto in litovskim herojem.
Naslonim se na praznino, ki ostaja za bolečim zidom zanikanega srca. Odkorakam mimo kapucinske cerkve in vržem 2 groša za zdravje nekoga... Skušam se nasmehniti in vsaj malo ljubiti ljudi, ki me vzamejo medse, da mi ogrejejo korake z močnim črnim čajem. Nahranim se s pierogi in ogromnimi ocvirki, ki me ne spominjajo na dom, le na željo, da bi dom imela.
Pogumna stopim na trambus. Zavedajoča se, da sem neznanka med prijetnimi slovanskimi ljudmi, se potopim z razmočenimi papirnatimi robčki v smrkanje, ki v meni kriči: "Kaj je smisel? Nočem več živeti!"
Na glavi zajčje krzno in prsti pobegli v prevelike usnjene rokavice, no, zmrzujem v pretankem plašču, hiteča na tistih nekaj kvadratnih metrov ogretega cimra, razmišljujoča, da kljub vsemu iz dneva v dan postajam malce močnejša, malo manj boleča, malo manj skeleča.
A v meni trepeta: nikogar nimam, ki bi na slovenski zemlji čakal, da se vrnem iz jarma, ki bi pristavil ramo in dovolil, da se izjočem iz srca.
Tako kruta je tujost, takšna je osamljenost in z njo tujina.
Gluha. S koščki jabolka, ki ga puščam črnim vranam na oknu s pogledom na jutra, ki se rojevajo zanje.