na divjem zahodu srca

na divjem zahodu srca
žgečkljivi metulji
že spletajo žametna krila

čas je
da presežem kokon
in začutim širino razdalj

razdalj
ki vodijo stran od zatohlih soban
od zaklenjenih vrat
od uhojenih trav
od vsega kar gleda stran
od vsega
kar nima imena

zapuščam kokon

ni greh
če si občasno metuljast
srce móra divje nabijati v sencih
sicer pozabiš
kajti
na divjem zahodu srca
v svetlobi rojevajočega jutra
iz pik že naraščajo krogi
vzgonski veter udarja v prekat
kondorji se odzemljijo

z njimi bi rada

bakreno obzorje tam čez
vase srka nebo
postajata eno
krogla oranžno žari
voda teče in pada
nad mavričnim lokom čaka Vernall
vedno bo tam
zato še v senci zelenih sekvoj vidim oranžno
mislim oranžno
čutim oranžno

na divjem zahodu srca
si ob luninem ščipu
prisedel v sanje

bosa bi rada plesala

Olga Kolenc