Ni vedela

Prekrila z mesečino je senco dvoma
v žalosti se utapljala, bežala od zloma
s pogledom zavajala mimoidoče
da polna je sreče, čeprav joče.

Žejni ljubezni iz srca so pili
ob hladu s toplino so se pokrili
ob nemiru prisluhnili utripu, ki bije
še kamen v cvet ob njem se razvije.

Hrepenela je iz dneva v dan
omenjala angelom, da je zaman
dokler v sanjah se ni rodil
stal pred njo kot da je živ.

Nepričakovano zazrla se je v oči
v njem videla podobo, duha, ki govori
preko pogleda, ki segel je vanjo
prijel za dlan, jo odpeljal na varno.

Tam osvetlil je vse njene darove
začela zavedati se je svoje lepote
sanje resničnost so postale
oči žarek svetlobe so obdržale.