London-Edinburgh

zapišem v beležnico, ko me prekine obvestilo napovedovalca po razglasu na podzemski železnici:
»Next stop is King’s Cross St. Pancras. Transfer is available for long distance trains and other National Rail services …«
Spravim beležko v svoj majhen nahrbtnik. Počasi vstanem. Kompozicija vlaka podzemske železnice medtem prične silovito zavirati, tako sunkovito, da se kot vsa omotična opotečem proti izhodnim vratom. Vlak medtem pridrvi na postajo podzemske železnice. Iz teme podzemlja se prikažejo luči neonske svetlobe, ki osvetljujejo peron. Vrata vagona se odprejo s šumečim pišem hidravlike.
»Mind the gap … Mind the gap!« se razleže iz zvočnikov. Po peronu se med množico ljudi, hitečih po kdo ve vse kakšnih opravkih, začnem prerivati proti tekočim stopnicah. Preden stopim na tekoče stopnice, predse postavim potovalni kovček, ki ga, kot polž svojo hišico, vlečem za seboj. Pravzaprav je v kovčku spravljeno vse moje uborno premoženje: oblačila in nekaj parov čevljev, prenosni računalnik ter nekaj mojih najljubših nekaj knjig. Po blodnjaku podzemnih hodnikov in tekočih stopnic naposled prispem do vhoda na železniško postajo King’s Cross.

Na vhodnem portalu se skoraj zaletim v rumeno plastično samostoječo tablo, sestavljeno iz dveh kril, v obliki narobe obrnjene črke V, na kateri je upodobljena črna antropomorfna silhueta v trenutku pada. Pod njo pa je z velikimi črnimi črkami izpisano opozorilo »CAUTION - SLIPPERY FLOOR!« Namenim se dalje. Mimo mene privrši majhen električni avtomobil, ki pometa, čisti in lošči gladko površino tal avle železniške postaje. V ušesih mi zazveni Babilon različnih zvokov: govorice in korakov mimoidočih, enoličnih napovedi odhodov in prihodov vlakov ter drugih opozoril, grmečega brnenja dizelskih lokomotiv. V nosnice pa se mi prikrade sladkobna mešanica vonjev iz restavracij s hitro prehrano, cvetličarn in parfumerij, dizelskih izpuhov ter vonj nekakšnih strojnih maziv, ki ga je mogoče zaznati na malodane vsaki železniški postaji ali podzemski železnici. Pod jeklenimi opaži se namenim proti glavnemu digitalnemu prikazovalniku prihodov in odhodov vlakov. Zrem v seznam in pogledam na uro. Imam še nekaj časa. Napotim se proti blagajni, kjer me lično urejena uniformirana prodajalka povpraša, kaj lahko danes stori zame.
»Edinburgh, Intercity,« odvrnem.
»Vikend povratno?« me povpraša prodajalka.
»Enosmerno.«
Preden se odpravim na peron, se za trenutek ustavim še v bližnji knjigarni. Preletim naslove. Prevladujejo takšni in drugačni priročniki za boljše, uspešnejše in srečnejše življenje in seveda najrazličnejše prozne uspešnice. Ne opazim ničesar, kar bi pritegnilo mojo pozornost. Zato grem dalje.

Na peronu stoji futuristično oblikovana vlakovna kompozicija, poslikana v elegantni kombinaciji modre, rdeče in bele barve. Vstopim. Odložim svoj potovalni kovček. Tisti trenutek se mi v sluh prikrade delček opozorila napovedovalca po razglasu na železniški postaji:
»… unattended luggage will be removed by the police and destroyed! …«
Snažna notranjost, sedeži, mizice in talna preproga so obarvani v vzorčnem prepletu temno modre in bele barve. Sedem in iz nahrbtnička vzamem knjigo, roman Ljubimec Lady Chatterley in jo položim na majhno priročno mizico poleg okna. Ne odprem romana takoj, ampak raje zrem skozi okno in opazujem mimoidoče na peronu, kako hitijo na vlak. Iz zamaknjenosti me predrami globok moški glas:
»Smem prisesti?«
»Seveda, izvolite,« odvrnem.
Sivolasi gospod odloži klobuk in sleče suknjič, ki ga obesi na kljuko poleg okna. Na ovratniku njegove črne srajce opazim bel duhovniški kolar. Sede in še preden me pogleda, se zazre v naslov knjige, ki sem jo bila položila na mizico poleg okna. Iz črne naramne torbe vzame majhen tablični računalnik. Zazre se vanj in z drsnimi gibi prstov očitno začne pregledovati in brati vsebino. Vsaj tako je videti, a globoko v sebi začutim, da s pogledom motri moj obraz, ki sem se ga vedno nekoliko sramovala. Vedno se mi je zdel okrogel kot polna luna. V zadnjem času pa se nisem mogla več pogledati v ogledalo, kajti moj obraz je bil videti ogabno debelušen. Nervozno pograbim svoje rumenooranžne lase, na katere sem bila vedno ponosna, v šop in jih premestim na drugo stran ramen, če nekaj trenutkov pa jih zopet premestim nazaj na isto stran. Slutim, da se gospodov pogled skrivaj sprehaja po mojih kolenih in golenih mlečnobele polti, pod razporkom lahnega poletnega krila. Zaslutim pristnost razdražene, a preplašene zveri ujete v kletki, ki se zaganja v rešetke, jih popade in jih z zobmi skuša pregrizniti. V misli se mi prikrade podgana, ki hoče piti mleko iz mojih velikih razboleno nabreklih grudi. Opazim, da se je gospod s prsti pogladil po kolarju okoli svojega vratu, kot bi ga hotel razrahljati, čeprav sploh ni vroče, kajti notranjost vagona je prijetno klimatizirana. Njegovi sivi lasje, ki očitno že nekoliko prosijo po frizerskih škarjah, so oblikovani od pritiska klobuka in zato ob konceh nekoliko neurejeno valovijo, dajejo vtis, da bi gospod nasproti mene vedel povedati marsikaj modrega. Nekoliko spominja na šerifa iz ameriških vesternov. V tistem trenutku se iz zvočnikov razleže glas glavnega sprevodnika:
»Welcome to our 2:30 pm Intercity service to Edinburgh! Thank you very much for choosing our company. This train will call at Peterborough, Newark North Gate, Doncaster, York, Darlington, Durham, Newcastle, Berwick-upon-Tweed and Edinburgh Waverley. There is restaurant service available on this train and there will be also a trolley operating serving refreshments, snacks and drinks. For more information please do not hesitate to contact our personal on the train. My name is Patrick Murphy and I'll be at your service throughout this journey. «
Vlak potegne in začne počasi pospeševati. Kmalu so za nami prvi predori pod mestnim središčem in pred nami se razpre razgled po visokih, blestečih poslovnih nebotičnikih najrazvitejše točke na svetu in za njimi sivo devastirano okolje propadlih industrijskih poslopij in zatem neskončna predmestja in številna primestna naselja vrstnih hišic, potem pa žitne poljane, ograjene z drevesi in grmovjem. Vstanem in odidem na stranišče. Gospod me pospremi s pogledom. Zagotovo je moral opaziti ribo, ki jo imam vtetovirano na hrbtu, tik pod rameni.

Ko se vrnem, vzamem v roke svojo knjigo in skušam brati. Naredim resnobni izraz na obrazu in za gospoda nasproti sebe se ne zmenim. A ne vzdržim dolgo. Pogled mi uhaja in najini pogledi se nekajkrat predirljivo ujamejo. Počutim se nekoliko neprijetno in se na silo skušam osredotočiti na branje, dokler mučne tišine ne prekine sopotnik:
»Imate radi Lawrence-a?«
»Ja, a še rajši imam Gustava Flauberta. Veste, Flaubert je mojster izbrušenega sloga, prefinjenih odtenkov doživetij in lepote narave, … ženske. V Emi Bovary Flaubert kot kirurg secira naravo ženske in licemersko družbo takratne dobe, v katero je umeščen škandal zakonolomstva.«
Gospod je zamišljeno odvrnil: »Hmm, veliko berete.«
A besede še naprej vrejo iz mene: »Ja, moram veliko brati. V Londonu študiram književnost.«
»Zanimivo.«
»Ma, ni preveč zanimivo. Sploh pa imam pogosto občutek, da profesorji sploh ničesar ne razumejo. Življenje je čisto nekaj drugega, kot je sterilni vonj predavalnic in akademskih klepetalnic. Sicer pa nameravam študij zdaj obesiti na klin in se posvetiti nečemu drugemu.«
»Ne bodite neumni. Tako zelo mladi ste še. Dandanes potrebujete listine, potrdila in takšne ali drugačne papirje. Zapravili si boste življenje in prihodnost! Še najslabše pa je, da boste prikrajšani za védenje, ki vam lahko neskončno popestri življenje.«
Tega nočem poslušati, sem si dejala. Zato pogovor skušam preusmeriti na zame manj neprijetno temo:
»Pa vi, ali tudi v veliko berete?«
»Seveda, taka je narava mojega dela. Brez branja ne gre. Le kako bi potem lahko razumel farane in pomagal reševati vsakdanje tegobe, ki jih pestijo? Občasno tudi pišem, v glavnem članke s teološko tematiko pa pridige in podobno. Tu in tam za svojo dušo napišem tudi kakšno pesem. Kmalu bom v pokoju, in bom imel veliko več časa za pisanje po lastnem srcu in vesti.«
Najin pogovor zmoti glas sprevodnika po razglasu:
»We are approaching Peterborough. Passengers, transferring for Spalding, Norwich, Birmingham, Leeds and Manchester Airport, should change here.«
Ko napovedovalec konča, se zopet posvetim branju, dokler me gospod nasproti zopet pobara:
»Kam pa potujete?«
»Do Edinburgha in potem naprej v Škotsko višavje, kjer sem doma. Pa vi?"
»Tudi do Edinburgha, potem pa naprej do moje fare.«
»Kaj pa tako vneto berete na vaši tablici, če smem vprašati?
»Berem dramo Samuela Becketta Čakajoč Godota.«
»Vam je Beckett všeč?«
»Zadnjič sem v gledališču gledal Čakajoč Godota. Drama me je tako pritegnila, da sem jo sklenil še prebrati, kajti v gledališču se zame vse prehitro dogaja. Bereš lahko počasi in razmišljaš, se po potrebi vrneš nazaj in si kateri del besedila ponovno prebereš.
»In kaj, natančno, vas je tako pritegnilo?«
»Da ne bo odrešitve za svet, kjer se proletarcem ne ljubi misliti. Ne, Odrešenik se ne bo vrnil v svet lakajskih izobražencev in zaslepljenih bogatinov. Svet bo ostal takšen kot je, za vekomaj.
»Hm, kako črnogledo. Vas zaradi tega kdaj popade malodušje?«
»Niti malo ne. To spoznanje mi pravzaprav predstavlja odvezo.«
Ne razumem čisto dobro, a se mi v tem trenutku ne zdi spodobno z vprašanji vrtati dalje. Gospod se je izkazal za načitanega, nadvse zanimivega in duhovitega sogovornika. Medtem ko vlak drvi, se ne pogovarjava samo o literaturi. Na vrsto pridejo tudi lahkotnejše teme. Ne da bi se sploh zavedala, so se zvrstile postaje Newark Northgate, Doncaster, York, Darlington in Durham. Staromodno šarmanten in na neki način skrivnosten je bil moj sogovornik, kot je mistično vzdušje, lepota in vonj v notranjostih cerkva. Zaželim si, da se to potovanje ne bi tako hitro končalo. Želim si, da bi najino skupno potovanje trajalo v neskončnost. Hkrati pa se počutim varno, vedoč, da gospod ne bo prestopil meje spodobnosti zavoljo svoje zaveze Bogu, čeprav se zavedam, da izgublja svoj notranji mir in da je njegov duh že zdavnaj vržen iz ravnovesne lege. V njegovi notranjosti slutim vrenje neke nedoločljive, neskončno privlačne sile, ki lahko vsak trenutek, kot vulkanska eksplozija, izbruhne na plano, kar je po svoje privlačno in neskončno vznemirljivo. Iz razmišljanja me predrami zvok iz razglasa:
»We are now approaching Newcastle. Passengers for Sunderland, Middlesbrough, and Nunthorpe should change here. «
Vlak zapelje čez reko in odpre se osupljiv razgled na velike loke Newcastleskih mostov.

Vlak z veliko hitrostjo drvi dalje. Kmalu za nami ostane tudi Berwick-upon-Tweed. Prečimo škotsko mejo. Na blesteče zelenih, prostranih pašnikih se pasejo ovce in črno škotsko govedo pasme Angus. Medtem vlak drvi mimo ličnih, iz granita sezidanih družinskih hišic in iz razglasa kmalu zopet zagrmi glas:  
“We are now approaching our final destination Edinburgh Waverley. We are delighted to inform you that our arrival is on time. When the train reaches its platform, all passengers will be kindly requested to leave the train and make sure that they have taken all their personal belongings with them. There are national rail services available to Aberdeen, Stirling, Kirkcaldy, Dunblane, Glasgow and Inverness, as well as local and suburban train services – please check the station displays for further information. We thank you very much for having selected us for this journey and we hope to have the pleasure and honour of welcoming you again on one of our services very soon. We wish you a nice day in Edinburgh or a safe and comfortable onward journey if your final destination is further on.”
Naskrivaj zrem v obraz svojega sogovornika. Vprašujem se, ali bo predlagal karkoli, samo da se najino potovanje še ne bi končalo.  
»Čas za večerjo je, ali ste kaj lačni? Lahko greva kaj pojest. V okolici Edinburgha je kar nekaj prijaznih pubov, kjer strežejo kosila.«
Odleže mi, čeprav nekaj trenutkov ostanem tiho, dokler naposled ne vprašam:
»Kaj pa vaša žena, je nimate, in otroci?
»Ah, moja žena je na obisku pri sorodnikih v Združenih državah. Otroka pa se vrneta iz internatov šele čez kakšen teden ali dva.«

Stopava pod kovinskimi oboki edinburške železniške postaje do parkirišča za avtomobile. Gospod uslužno nese moj kovček. Njegov avtomobil je star terenec surovega videza.
»Za obiske faranov potrebujem nekoliko močnejši avtomobil,« pripomni, ko odpira prtljažna vrata, na katerih, se poleg rezervnega kolesa, bohoti tablica, na kateri je naslikana zastava z belim Andrejevim križem na temnomodrem polju. Prtljažni prostor je videti zanemarjen. Notri so zidarska žlica, zidarska zajemalka, pleskarsko strgalo, pleskarski čopiči, libela, kladivo in podobno orodje. Vse to postavi vstran in naredi prostor za mojo prtljago.
»Marsikaj moram postoriti sam, saj je naša fara, bolj ko ne, zelo revna,« zavzdihne gospod, med nalaganjem moje prtljage. Po naključju se obregneva s komolci, ki se za trenutek ali dva predolgo hrepeneče zlepita. Sedeva v avtomobil. Notranjost kabine je špartanska, a snažna. Nobenega luksuznega udobja. Videti je, da bi lahko notranjost avtomobila čistil z gumijasto cevjo za zalivanje vrta, brez bojazni, da bi se karkoli uničilo. Motor rezko zabrni in odpeljeva se. Obedujeva izven mesta. Kramljava. Povabi me domov. Želi mi razkazati svojo cerkev. Hvaležno sprejmem nespodobno povabilo.  

Odpraviva se dalje. Voziva se po zelenem podeželju, medtem začne deževati in od nekje se priplazijo bele meglice. Prispeva. Gospod ustavi avtomobil pred majhno, s škriljem pokrito cerkvico s pokopališčem. Izstopiva. Nad vhodom v cerkev se bohoti napis: HIGH KIRK. Vstopiva. Roko pomočim v hladno, blagoslovljeno vodico in se prekrižam. Začutim vonj po kadilu. Notranjost cerkvice je sodobno svetla. Klopi so narejene iz lesa naravne barve, kar le še dodatno poudari zračnost prostora. Izkaže se, da v cerkvi nisva sama. Nasproti nama pride ženica srednjih let. Ko me zagleda, se vidno vznemiri. Tako očitno ji vzame sapo, da je videti, kot da je pozabila dihati in da jo je od ogorčene osuplosti pričelo dušiti.  
»Gospa McFarlane, to je moja …,« jo skuša ogovoriti duhovnik.  
Ženica gre mimo naju, ne da bi karkoli odgovorila. Iz njenega ledeno prezirljivega pogleda začutim, kot da bi hotela nemo krikniti in mi sporočiti: »Že spet!« Njeno popolno vznemirjenost izdaja nekoliko zmedeni, opotekajoči se hod. Ko odide iz cerkve, krepko zaloputne vrata za seboj.
»Gospa McFarlane je dobra faranka. Veliko mi pomaga pri cerkvenih opravilih. Ne menite se zanjo.«
Če sem čisto iskrena, mi njena neslišna opazka sploh ni prišla do živega. Gospod morda ni imel srečne roke in je gotovo nezadovoljen s svojo ženo in še zmeraj išče pravo, sorodno dušo. Njegovi soprogi pa ji ga ni uspelo obdržati. Tudi sama imam za seboj marsikatero grenko izkušnjo. Morda se sčasoma s tem sprijazniš, sprejmeš pa nikoli, a tega si nihče noče priznati. Iz književnosti sem se naučila, da je romantična ljubezen zlagana, vendar družbeno sprejemljiva, toda vsi po njej neizmerno hrepenimo, tavamo v temi in jo mrzlično iščemo.

Stopiva proti cerkveni apsidi, kjer je nad oltarjem slika, na kateri sta upodobljena Adam in Eva pod drevesom spoznanja. Postojiva.
»Ko smo že pri literaturi, lahko sedeva v časovni stroj in se popeljeva v čas zatona Egipčanskega kraljestva. Mit o Adamu in Evi nam sporoča, da je spoznanje v ozadju vsega razbojništva, nepravičnosti, nesloge in vseh ostalih človekovih posvetnih tegob. Če je verjeti, da je bil Mojzes visok uradnik na faraonovem dvoru, potem je Mojzes moral zelo dobro vedeti, kaj piše. Legenda krepko vleče na gnosticizem. V njem prepoznavam prvo eksistencialistično besedilo. Si morete misliti eksistencializem pred več kot tri tisoč leti? Nadvse zanimivi pa so orisani simboli: golota, rajski vrt, kača, prepovedani sadeži in figovi listi, ki spremljajo spoznanje. Hm …,« razloži duhovnik. Njegove besede gromko odmevajo po cerkveni ladji.
»Ali se bomo ljudje še kdaj vrnili v raj?« tiho vprašam.
»Ne nikoli,« odločno odvrne. Ob njegovem odločnem zanikanju v srcu začutim bolečino, kot da bi mi nekdo z bodalom prizadejal smrtno rano. S svojo krepko dlanjo me prime za roko. Voljno se je oklenem in najine dlani se prepletejo. Privede me do naslednje slike. Sliko, ki prikazuje gradnjo Babilonskega stolpa, ki se hkrati tudi že ruši.
»Sistem je darvinističen. Ekonomski uspeh se mora odraziti v reproduktivnem izplenu. Predvidevam, da bodo potekali dogodki samo še iz slabega na slabše. «
»Ne bodite vendar grobi. Bog je vendar dober. Potrebujem nežnost in upanje.«
»Če prav razumem legendo o Babilonskem stolpu, je darvinizem Božja kazen in preizkušnja. S to pokoro moramo nekako živeti in če je le mogoče, jo preseči. Tudi Mohamed je vedel, ali pa vsaj slutil, da je na svetu tako.«
»Kazen za kaj?«
»Ker so ljudje hoteli biti enaki Bogu.«

Nekaj časa se še razgledujem po cerkvi. Nato me gospod povabi na čaj. Sprejmem. Med hojo proti njegovi hiši mu moram priznati in se izpovedati:
»Noseča sem.«
Duhovnik ne more prikriti presenečenja. Njegove obrvi se visoko dvignejo, kot bi hotele švigniti nekam pod nebo.
»Čestitam!« po nekaj trenutkih tišine naposled odvrne.
»Dobro je vsaj to, da se s fantom lahko brezskrbno predajava spolnosti.«

Stopim v njegovo hišo. Razgledujem se in listam po knjigah na knjižnih policah. Naposled sedeva za mizo. Srebava čaj in se sladkava s pecivom, kupljenim v supermarketu.
»Se vi sploh zavedate svoje lepote?« me povpraša. Osuplo molčim. »O, da se ne. Tako ste lepi, da si zaslužite večno življenje kot nesmrtna muza.«
Ko se ponovno zberem, skoraj s tresočim glasom vzhičeno vprašam: »Kako to mislite?«
»Če bi bil slikar, bi vas zdajle upodobil. Ker pa nisem slikar, vas lahko ubesedim. Kot sem dejal, bom kmalu v pokoju in se nameravam potem posvetiti leposlovju.«  
»In kaj moram jaz za storiti na to?«
»Do obisti moram spoznati vse vaše skrivnosti. Želim opisati vaš vonj, po katerem tako goreče hrepenim, od trenutka, ko sem prisedel k vam na vlaku. V naših vonjih se odseva preplet prvinske duhovnosti s prvobitno organskostjo.«
Otrpla in uročena čakam njegovega poljuba.
Duhovnik silovito plane v moj objem. Poljubljava se, dokler ga ne odrinem.
»Počakajte, ne še!«
Pričnem se slačiti in nazorno, skorajda izzivalno odmetavati oblačila. On pa me, z istim zamaknjenim pogledom polnim sle kot me je gledal pretežni del potovanja, samo negibno motri. A, ko počasi pride na vrsto nedrček, zastanem. V spomin se mi prikrade podoba mojega fanta.
»Ne morem. Imam fanta.«
»Kakor želite,« reče in me stisne v objem. Toda kmalu se zopet zalotim, kako iščem njegove ustnice in zgodi se, kar se je moralo zgoditi.
»Vi tako znate z besedami,« mu šepnem.

Predam se z dušo in telesom. Ljubiva se, se dvigava in spuščava na valovih sle, kakor se nama tisti trenutek zahoče. Ujameva se in se spreminjava iz enega v drugega, dokler izmučena ne obleživa tesno objeta in prepletena. Srebava kristalni nektar, ki kaplja iz višav drevesa spoznanja in ki pronica globoko iz stržena prepovedane ljubezni v vse pore najinega hrepenenja.
»No, in kakšen je moj vonj?« naposled vprašam.
Gospod nameni dolg poljub moji prsni bradavici in reče:
»Po cvetovih mandljevca. Vonj ob katerem bi moril.«
Tišina. Naposled s kančkom hudomušnosti vprašam in se še tesneje prižamem k njemu:
»Grešili ste. Se nič ne sramujete?«
»Grešil? Kje pa, saj že zdavnaj več nismo občestvo. Nismo več britansko, ne škotsko, niti župnijsko občestvo. Vsak je prepuščen samemu sebi.
»Vendar si, grešil si! Cvrl se boš v peklu!«
»Ne verjamem v nekaj takega kot je pekel. V samem jedru našega krščanskega izročila je trpljenje. Obsojeni smo na trpljenje in prav vsakemu pride na vrsto ura preizkušnje. Ljudje smo na tem svetu za to, da trpimo. Trpimo za Boga in Bog to ve. Zato pekel ne more obstajati. Ne razumem, zakaj bi se zategadelj moral čemurkoli odrekati. Saj nisem mazohist, niti to smem biti«
»Kaj pa vaša žena?«
»Poroka vendar ni zakrament.«
Umolknem. Kmalu zaspim v njegovem trdnem objemu.

Sanjam. Sanjam njegov surovi terenski avtomobil v katerem se voziva navkreber, dokler se ne prebudim. Zagledam ga, kako v soju svetilke na nočni omarici kleči ob postelji in goreče, zamaknjeno moli. Iz njegovega mrmranja razločno slišim:

»O, ti prekleti pokvarjenec stari, premaknjeni!« zakričim in ga začnem klofutati po obrazu in mlatiti po glavi in telesu. Duhovnik se je skušal zakriti in zaščititi z rokami, vendar moji ihtavi udarci še naprej dežujejo po njegovem životu. Besno se začenjam oblačiti. On medtem nazorno krili z rokami in z začudenim izrazu na licu ponavlja:
»Saj se je tudi Jezus moral odrekati, kaliti in preizkušati v puščavi! Tudi Jezus se je moral postiti … «
Togotno pograbim svoj nahrbtnik in potovalni kovček. Odidem, medtem ko hodim, mrzlično iščem po spletu na svojem mobilnem telefonu številko taksi službe. Ura je nekaj do enajstih in mrači se. Veter mi biča obraz. Kmalu za seboj zagledam luči njegovega terenskega avtomobila. Dohiti me in ustavi pred menoj.
»Dovolite, da vas zapeljem vsaj do Edinburgha.«
Pristanem. Med vožnjo ne govoriva. Tudi on je videti mrakoben in mu ni do pogovora. Odloži me na železniški postaji mesta iz granita. Vzamem svoj mali nahrbtnik in potovalni kovček ter močno zaloputnem vrata avtomobila za seboj:
"Zbogom, prečastiti!"
Poiščem taksi. Taksistu naročim, naj me zapelje do kakšnega poceni Bed and Breakfasta.

Prenočim pri neki upokojenki, kateri očitno edino družbo predstavlja majhen psiček, ki je ponoči občasno bevskajoče zalajal. Slabo sem spala. Toda obilen zajtrk in kava me okrepčata. Plačam in pokličem taksi.

Staromodno oblikovan taksi, kakršne lahko videvaš v glavnem samo na Britanskem otočju, se kmalu pripelje pred vrstno hišico, v kateri sem prenočila. Poslovim se od stare gospe. Vstopim v taksi. Voznik taksija, Pakistanec po rodu, me povpraša:
»Kam vas danes lahko popeljem?«
»Edinburgh Royal Maternity Hospital.«
Temnolasi in bradati voznik me s pogledom premeri preko vsega telesa. Naposled me s pogledom, polnim mešanice pomilovanja in prezira vpraša:
»Ali ste prepričani?«
»Da.«
Obrne se. Motor rezko zabrni in ko se voziva mimo ene izmed edinburških cerkva, vzamem iz nahrbtnika beležnico in začnem pisati: