ZAVESE OSAMLJENOSTI
Kot večerni veter napenja
zaveso pri odprtem oknu,
tako moje žile pripenjajo
zavese samote na moje srce.
Z ostrimi žebljički
zakrivajo z zavesami
osamljeno bijajoče srce,
ki umira vedno bolj, a nehote!
Noč, mar sposodim naj si tvoj sij,
tvojo temo, tvojo mesečino?
Ker le tvoje pregrinjalo teme
zakrije sonce umrle ljubezni.
Le tvoj plašč zajame
pobegli snop bolečine,
ujame vse pobegle mi tišine,
pobije jih kot padec v globočine.
Ko bi le vedel to skrivnost,
oči katere opazujejo mojo kožo,
moj izdih v hladnem jutru...
skozi luknje zvezd?
Gazim po neumornem horizontu,
plujem po breztežnostnem nebu
na ladji brez imena,
mimo src najinih slemena.
Sredi zmrzjene poljane ogenj
gori v krogu, jaz na sredi.
Plameni mi plešejo po žilah,
vtiskajo podobe o milih vilah.
Vendar pesek priteka
skozi pola peščene ure
v lepše dni, smejoče se mi
v sreči do roba vesolja.
Le sij meni na srce,
grej ga, vodi v svetlobi,
preljubo sonce.
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
