VSAJ V MISLIH
Veter z vsem svojim pihom
tišči oblake teme
nad mojimi očmi,
sovraži liste ljubezni
na drevesu upanja
in jih vrtinči
po viharju nezaupanja.
Temne sence dreves
rišejo mejo
med osamljenimi tlemi
ter zaljubljenim nebom zvezd,
kjer svetiš ti,
a mene več ni,
saj sij mojga hrepenenja
zasenčen ostaja
od tančice osamljenosti.
In ko zopet dan zasije,
ko sonce kolje s svojim mečem
tjakaj skozi teme oblak,
takrat v poljub se tvoj spet
zatečem
v sanjah dneva in sencah sonca.
Tvoj objem kot kotel ljubezni
varje poljube in objeme zame,
ker le ti preženeš samote bolezni,
pošlješ žarek topline name.
Vsaj v mislih!
Le ti znaš s svojim pogledom
ugoditi veselju mojega srca.
In kot bi se bojeval z medvedom,
ki poraza ne prizna,
moje srce kolje boj z žalostjo,
ki sreče ne pozna.
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
