sence se smukajo
okoli vogalov zavedanja
zbirajo pogum
da bi hušknile
skozi moje prsi
poznajo tveganje
in sijočo kroglo
ki jim izžge smisel
če se jih dotakne
a hlad
ki ga pustijo v meni
je njihova strast
ki se ji ne morejo upreti
ko je senc preveč
se na robovih duše
začne nabirati ivje
in krogla se upočasni
sence sklenejo obroč
z ogrinjali zastrejo luč
takrat zaidejo vsa sonca
takrat TONEJO LADJE
in sredi mraka
vstane ogromen obup
v tem vlažnem brezvetrju
se začuti gniloba
in trpljenja vseh dosedanjih življenj
se zgrnejo
v en sam vzdih
roteče hrepeneč po življenju