Barbara

Tvoje nedonošeno dete si polagam na prsi. Za trenutke, ko v njej iščem poteze, ki me bodo spominjale nate. Tako majhna je. Tako drobceno premika še motne očke, tako topla in nebogljena je še. Kilogram in pol življenja, kilogram in pol le. Tvoje upanje do zadnjega poljubljam na podplate, na glavico, na dušo, ki te še ne pusti onkraj večnosti.

Sedim ob tebi in čutim zaganjanje in klanje metastaz v tvoji glavi, v tvojih jetrih. Opazujem kako ti agresivno goltajo predzadnje atome kože in kosti. Čakam, da me uslišiš in zapustiš ta del, ki me straši, me počasi ubija, me skeli.

37 let... 4 poletja skupnega pobiranja krompirja, baliranja sena, smeha, 4 jeseni kuhanja sokov in marmelad iz viškov sadja in opravljanja narcisnih pičk, 4 zime joka ob smrti prašičev in kupovanja čevljev z visokimi petami, 3 pomladi varanja; Barbara!

Postajam mati, namesto tebe, a se bojim, da nisem kos. Vate spuščam analgetični kompot, ki ga tvoje presušene vene komaj še dovolijo, gledam, kako se izgubljaš pred mojimi očmi, božam izpadli ostanek las na blazini, mažem te z arganovim oljem in šepetam: pojdi, ne boj se, pojdi, ko boš vedela, da je čas odhoda.

V trenutkih pa, ko se sesedem med živalice molim, prosim, nekaj že no, da bi že vendar minila, da bi zapustila ta tragični del sveta. Takrat vdihnem in grem - s starim dobrim srcem na pot, tja, v Ljubljano, kjer je tvoja hčerkica, kjer se tvoje umiranje umika življenju, ki ga zapuščaš na ramenih mojega sveta.

Barbara, javi, osuši solze... moram, moram vedeti, da si v Nebesih doma.