Tako polno čutim svojo srečo. Danes. In vedno znova.
V zdrsu natančno umerjenega usnja.
Med odzvenom gibanja na granitnih stopnicah. Z roko drseča po leseni ograji.
V elegantno raztegnjenih korakih potetoviranih meč. S krilom tik nad koleni.
Posladkanega levega gležnja s komaj vidno srebrno vrvico.
Privzdignjena za deset in še več centimetrov od svoje majhnosti.
Za dobrih dvajset evrov (tistih od Miklavža, rojstnega dne, no, od nekod pač že).
Reče se jim - črni salonarji. Z nesramno visokimi petami.
Deset drugih parov mi lepša dni.
Razstavljeni so kar po domovanju starega hišnega duha. Rjavi, z žametom in prišitimi uhani. Po stopnišču. Rjavi, s srebrnimi nitmi so obsuti z umetnimi vrtnicami. Oranžni s srebrno peto so ujeti na robu vaze. Vijolični, ki spominjajo na zgubljeno angleško rokerico, so pred vrati kopalnice, zaviti v roza til. Tisti z videzom kačje kože stanujejo v terariju, pri prijatelju udavu (v opomin reptilu, da se lepo obnaša). Rdeči satenasti so prišli k meni zaradi poroke neke druge srečnice. Te imam kar na nočni omarici. In tako dalje in tako naprej.
Toda moj novi črni Pekov popolni par... Ta visi na steni. V zlatem okvirju, kjer bi morala biti slika nekoga, nečesa. Verjetno od kakega umetnika. Ni ga Rembranda, morda bi Dali le, a zlat, bogat okvir tako poudari vse kar verjamem. Vse, kar imam. Vse, zaradi česar srečna hitim domov.
Hvala Petru Kozini, da se je učil za čevljarja. Hvala še živeči, životarjeni firmi v Tržiču. Hvala delavkam, ki še vedno šivajo v Sloveniji. Hvala Bogu, da sem rojena v tem času, kjer me ne vržejo na grmado. Hvala mami in očetu, da sem punčka. Hvala življenju, da mineva v veselju in žalosti. Hvala Celju, kjer sem se zaljubila v črne lakaste nesramnice. Hvala prezirajočim ženskim pogledom. Vse smejo in vse lahko. Tudi moškega mojih sanj mi lahko ukradejo. Pustijo naj mi le- te prekrasne črne salonarje. Zaradi njih moje življenje teče dalje.
Natančneje. Srečna sem – na visoki nogi je življenje mnogo lepše.
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
