Posvetilo M.

Življenje ponujeno
je kot slika iz spomina,
kot dolgi črni lasje,
ki jih je razmršil veter.
Mi ponudi roko,
ponujena roka
je topla in igriva
in vpraša sonce
na poti do skušnjave
kje so njeni starši
a to ji ne verjame.
In se napotiva
k potoku življenja,
da bi iz njega pila.
V makovem polju
do kolen stojiva,
pretekla so stoletja
a se nisva skrila,
le zamenjala sva barve,
da
še vedno sva živa.