VRANA

siv dim
vali se iz globine
se vrtinči na previsu
in bruha saje
po razbeljenem kamenju

sveža razpoka
zeva med tu in tam
med bresti in upati
med trpko in sladko

napetost med stvarnostjo in željo
razpira bregova
zadira klico stiske v zarezo
globlje in globlje
v vroče brbotajoče misli

na osmojenem drevesu
ždi VRANA
kot neizgovorjena zla sila
podžiga grude ognja
da ližejo stene
in nažirajo trdnost

a ne ve vrana
ne čuti volje
ki lepi koščke saj
s sivino dima
v migetajoč greben
in spaja tu in tam
trpko in sladko
stvarnost in željo

ne vidi vrana
s črne rogovile
od koder zmore misliti
le temne misli
ne vidi
mostu svetlobe
ki se
z vsakim novim valom ognja
svetleje
in vsako divje poletelo senco
močneje
kot ozvezdje
razpenja nad obrise teme

le še vprašanje časa je
kdaj bo odletela