L

Ni živo bitje. Nima samoohranitvenega nagona.
Treba jo je ohranjati, skrbeti zanjo, jo negovati.
Biti skrben, jo hraniti, ji dajati zagona in novih moči.
Ni je dobro zanemarjati, je jemati kot samoumevno
ali kot nekaj, kar ti pripada in ti je bilo dano,
preprosto, ker si jo po svojem mnenju zaslužiš.

Za vsako se je potrebno potruditi,
jo bodriti, podpihovati in skrbeti,
da zaradi malomarnosti ne ugasne.

Kdaj prenehati nositi na ogenj,
ga skušati razžareti in kdaj je
bolje odnehati, ne bom vedel najbrž nikoli.

Pri nekaterih sem morda odnehal prerano
in bi me lahko grele še precej dolgo.
Pri enih nisem dopustil niti tega,
da bi nastal vsaj majhen plamen,
čeprav bi bile morda prijetne in tople.
Pri drugih sem nemara vztrajal predolgo
in zaman nalagal na prešibko žerjavico,
pri tretjih pa neučakan in preuranjen
z nalaganjem in željo, da bi plamen
segal čim višje v nebo in obliznil luno,
zadušil še tisto kar je tlelo in gorelo.

Ne glede na vse skupaj je gotovo nekaj.
Niti dve nista enaki!

Vsaka je drugačna, enkratna, različna
tako od prejšnje kot od bodoče in
v svoji edinstvenosti in unikatnosti
– lepa!

Četudi je obsojena na bridki konec
še predno se dobro začne,
kljub trpkosti in bolečini, ki jo zna prinesti,
jo je treba ceniti takrat, kadar jo imaš.
Ne predajati se malodušju ampak užiti trenutek.

Ko pride znova bom pripravljen.
Tako kot na vsako do sedaj.

Spet bo kot prvič.

Dokler pa tale ne izgori do konca
ali pa se morda ponovno razplamti,
zagotovo ne grem prižigati nove.

Lahko mi ugasneta obe.