Dobra karta

Odprejo se vrata. Skoznja vstopi medicinska sestra. Z odločnimi koraki se nameni proti oknu. Na temenu glave, nad bujnimi svetlimi kodrastimi lasmi, nosi majhno umetelno oglato zloženo belo bolniško čepico, kakršne nosijo medicinske sestre. S sunkovitim potegom potegne vrvico na spodnjem delu bele zavese, ki se v trenutku dvigne in se zvije v rolo nad zgornjim robom okna. Dnevna svetloba preplavi sobo in v hipu razblini somrak zatemnjene sobe. Na stežaj odpre okno, in po nekaj trenutkih začutim v nosnicah vonj poznopomladanskega jutra, duh po cveticah in po sveže pokošeni travi.  
»Dobro jutro! Kako smo danes? Danes je prav poseben dan,« me ogovori in me od nog do glave premeri z vedrim pogledom, a za poklicno narejenim nasmeškom začutim sočut in pomilovanje.
»Dobro vas je zadelo. Toda ne skrbite, saj vam bo zagotovo kmalu bolje.«
Nekaj trenutkov še postane ob moji postelji in nato z enako mero odločnosti, kot je vstopila, zapusti sobo in zapahne vrata za seboj.

Ne vem, koliko časa je minilo. Za medicinsko sestro vstopi belo opravljena mlada bolnišnična strežnica. Kadar je človek sam in negiben, lahko le s težavo opredeli minevanje časa. Brez besed mi zamenja plenico in me očedi in obrije. Komajda mi nameni kakšen pogled. Preden s strežniškim vozičkom zapusti sobo, si umije roke. A vodovodne pipe ne zategne dovolj, tako da voda še naprej komaj slišno kaplja iz pipe. Zrem v prazno belo steno pred seboj in še naprej poslušam kapljanje vode v umivalniku.

Zven kapljanja vode prekine dežurni zdravnik, plešast moški srednjih let, svetle polti. Stopi ob vznožje moje postelje. Dvigne kovinsko tablico, na kateri je pripet moj bolniški list, ki je obešena ob mojih nogah na belo pobarvani kovinski okvir stranice moje postelje. Zaskrbljeno zre vanj. Njegov obraz je bled. Hočem mu reči, naj zapre vodo, a razen naprezanja ne čutim in ne zmorem ničesar.
»Lahko ste srečni, da ste preživeli. Sčasoma vam bo zagotovo bolje,« reče zdravnik in si samozavestno prikima.
»Vraga, ne more biti bolje,« pomislim, »čas je počasen, a okruten sovražnik. Moralo se je enkrat zgoditi in me zadeti.«
Zdravnik se obrne in nameni proti vratom. Skušam zakričati za njim, naj vendar zapre vodo, a ponovno razen naprezanja ne zmorem ničesar. Zopet sem sam in voda kaplja. Poizkušam se spomniti kateri je današnji datum: drugi junij tisoč devetsto triinpetdeset.

Voda še vedno kaplja v umivalnik. K sreči me ponovno obišče ena izmed bolnišničnih strežnic. Kot malega otroka me nahrani na žlico in odžeja s čajem. Hrana je brezokusna, oziroma ima tisti vonj, ki je značilen za vse bolnišnične kuhinje. Tudi ona je tiho, medtem ko mi daje hrano. Na koncu mi obriše usta in tiho brez besed zapusti sobo. Tudi njej hočem veleti, naj zapre pipo, a ko se znova zavem svoje nemoči, si v zadnjem hipu premislim. Voda še vedno kaplja v umivalnik.

Potem me obiščejo domači: žena, hči in vnuk. Ne razveselim se jih. Zaradi svoje nemoči se čutim osramočenega. Ni mi všeč, da me vidijo v takšnem stanju. A zagotovo morajo misliti, da me bo njihov obisk razvedril in mi vlil ponovnega upanja. Vidim njihove zaskrbljene obraze. Govorijo glasno, še posebej takrat, kadar mi hočejo kaj reči. Toda jaz jih dobro in razločno slišim. Edino, kar lahko storim je, da v znak pritrjevanja, če me že kaj vprašajo, s kazalcem potapkam na odejo, s katero sem pokrit. Kratkohlačni vnuk se ne meni dosti zame. Nekaj časa teka z modelom Spitfire-ja po sobi in oponaša zvok letalskega motorja. Preden me je zadela kap, sem mu moral ure in ure pripovedovati o mojih pilotskih dogodivščinah. V tistem trenutku odtavam med spomine na adventni čas v letu 1917, ko sem za las ušel smrti, med služenjem na fronti Velike vojne.

Spominjam se večera, ko smo po večerji v pilotski kantini igrali partijo kart. Mične hostese v uniformah, ki so nam stregle, kljub vojnemu času niso izgubile svojega šarma. Izvidniki nismo veljali za elito, v katero so spadali piloti lovskih letal. Ti so bili izurjeni, da ubijajo in da so ubiti za kralja in domovino. Mi pa smo bili izurjeni samo, da enkrat umremo, prav tako za kralja in domovino. A še vedno smo bili na boljšem kot tisti, ki so prezebali v blatnih rovih, sem razmišljal. Spominjam se, da sem tiste noči veliko sanjal. Sanjal sem ravnatelja konjeniške šole, kako rohni, da konjenica ni več potrebna, in v sanjah sem se znašel do kolen v flandrijskem blatu. Iz rova streljam z mitraljezom in s svinčenimi kroglami bijem po sovražniku.  

Spominjam se naslednjega dopoldneva. Po jutranjem čaju nama je polkovnik dajal napotke za izvidniško akcijo, v katero se podajava:
»Na vzhodni fronti vlada premirje,« je dejal poveljnik, »in vsakemu norcu je zdaj že jasno, da je samo vprašanje časa, kdaj se bo nad nas zgrnila velika ofenziva in se bo razdivjala silovita bitka. Zato bosta v današnji izvidniški misiji oprezala za morebitnimi novimi položaji dolgometnega topništva in opazovala železniška križišča, promet na cestah in poskušala zaznati vsako malenkost, ki bi morebiti kazala na dovažanje okrepitev.«
»Razumem,« sva v en glas pritrdila. Nisva se po vojaško zadrla, kot je veleval vojaški dril. Ta ni bil v navadi za može v prvih bojnih vrstah. Zapovedan pa je bil v zaledju, nekaj milj za nami. Poveljnik naju je še prijateljsko potrepljal po rami in nama zaželel vso srečo.

Urno sva se podvizala do najinega dobrega starega, a zanesljivega dvokrilnega Armstronga. Pred kratkim so nama ga bili pobarvali, zgoraj umazano rjavozeleno in od spodaj sinje modro. Tako naj bi naju sovražnik težje opazil. Piloti smo čutili, da se je s to spremembo k nam priplazil vonj in zadah iz pehotnih rovov. Sovražni piloti iz lovske eskadrilje Letečega cirkusa, ki so sejali strah in trepet med zavezniškimi piloti so, v znak protesta, dali prebarvati svoja letala z živopisnimi barvami. Po drugi strani je ta sprememba v psihološkem smislu porazno delovala na novince med zavezniškimi piloti. Ob srečanju z lovskimi letali Letečega cirkusa so se pogostoma brezglavo spustili v beg, in takšna panika je praviloma zapečatila njihovo usodo. Moj izvidnik Joey, je takoj zatem, ko so nama prebarvali letalo, na zadnji del letalskega trupa, tik ob repu, poleg rdeče-belo-modrega znaka kraljevskega letalstva, naslikal tarot karto obešenca, ki za pete obešen visi z drevesne veje. Vsaj nekaj osebnega, kar naju bi ločevalo od drugih pilotov v enako uniformno prebarvanih letalih. Ko sem ga povprašal, zakaj nama je namenil tako morbidno sliko, mi je odvrnil:
»To je pravzaprav dobra karta. Pa saj midva gledava na svet od zgoraj.«
Joey je bil v civilu slikar in zato me ni presenečalo, da so ga dodelili v letalstvo za izvidnika. Vešč je bil s fotografsko kamero in, kot se to spodobi in pričakuje za slikarja, je znal dobro, pronicljivo trezno opazovati.

Nebo je bilo tisti dan jekleno sive barve in visoka oblačnost ni obetala ničesar dobrega. Splezala sva v letalo. Dodal sem plin in stari Armstrong je gromko zabrnel. Letalo se je treslo in poskakovalo po travnati vzletni stezi, dokler se nisva počasi odlepila od tal in se začela dvigati nad flandrijske ravnice. Pod nama se je razprostiral rjavo-zelen mozaik njiv in travnikov. Kmalu sva preletela tudi črto. Frontno črto, črto uničenja, blata, življenja in hkrati mejo sto tisočerih smrti, ki se je vila na stotine, tisoče milj in za njo labirinte oskrbovalnih rovov in seveda neštete kotanje, ki so jih bile izkopale granate. Letela sva in oprezala za morebitnimi premiki. A na bojišču je bilo težko prepoznati neobičajne spremembe. Vse je bilo videti enako, tone železja in betona, ter seveda ljudi, vkopane vojake obtežene s svojimi usodami. Mnogo lažje je bilo spoznati spremembe v zaledju, kjer je bilo navidez vse spokojno in idilično, do koder so postajale kotanje težkih topovskih izstrelkov vse redkeje posejane ali pa jih sploh ni bilo več.  

Toda tisti dan sva imela smolo. Kaj kmalu sva zagledala živopisno prebarvano letalo, ki je nedvoumno pripadalo eskadrilji zloglasnega Letečega cirkusa. Zavil sem nazaj proti frontni črti in se silovito spustil v strmoglavi let. Sovražni lovec nama je kot divja sestradana zver neusmiljeno sledil. Ko sem izravnal letalo, sem od sredobežne sile skorajda omedlel. Sovražno letalo je bilo mnogo hitrejše in kmalu se nama je čisto približalo. Samo čakal sem, kdaj se bo po nama usul dež težkih strojničnih krogel. Dvigniti se nisem mogel več, saj je bilo znano, da se sovražni trokrilci silovito vzpenjajo, mnogo hitreje kot najin stari dobri Armstrong. Že sem hotel letalo usmeriti proti lažni, mamljivi varnosti domačega zaledja, a sem se zadnji trenutek pred tako nespametno odločitvijo premislil. Bežno sem si v zavest priklical spomin na sanje, ki sem jih bil sanjal tiste noči, in letalo usmeril nad frontno linijo in ji sledil. Zavijal sem levo in desno kakor je tekla frontna črta, sem ter tja. Trokrilni Fokker naju je obletaval iz vseh strani. Začel je streljati in zadrdrala je tudi težka Joeyeva strojnica za menoj. Kmalu sem lahko opazil, da izstrelki cefrajo delce kril najinega letala. Sovražni Fokker je streljal vse bolj natančno. Pobožno sem upal, da tudi naši iz strelskih jarkov streljajo karseda natančno. Ker so si bili rovi sovražnih sil tako blizu skupaj, so zagotovo morali streljati na naju tudi iz sovražnih položajev. Še nadalje sem sledil sem ter tja frontni črti, kakor je vijugala. Izstrelki pa so še vedno deževali po najinem letalu in Joeyeva strojnica za menoj je v nekem trenutku utihnila. Vijugal sem in priganjal starega Armstronga do roba njegovih zmogljivosti. Motor je brenčeče rohnel. A trokrilec za menoj se ni dal. Imel sem občutek, da ga moji obupni manevri vijuganja samo spodbujajo k še večji napadalnosti. Še naprej naju je obletaval, preletaval in neusmiljeno, besno streljal po naju. Že sem bil pomislil, da to mora biti zagotovo zadnji dan mojega življenja, ko je trokrilec nenadoma, brez kakršnegakoli vzroka odnehal in se oddaljil. Zavil sem proti domačemu zaledju. V daljavi, nad sovražnim zaledjem, sem lahko opazil trokrilca, ki me je bil napadal, za katerim se je vlekla tenka dimna črta.  

Pogledal sem nazaj proti Joeyu in mu z rokami pomahal in nakazal, da se bova kmalu vrnila in spustila na domače letališče. Toda Joey mi ni odzdravil. Videti je bil zlovešče negiben. Spustil sem se na domačo travnato letališko stezo. Letalo se je streslo. V mislih sem začutil odrešujoče olajšanje. Motor starega Armstronga je ob tem nekoliko pokašljal. Ko so nama prinesli lestve, sem nemudoma skočil iz letala, medtem ko je Joey obsedel na svojem sedežu. Splezal sem do njega in ga potrepljal po licih. A je bil popolnoma negiben. Medtem so pritekli bolničarji in Joeya izvlekli iz letala in ga položili na nosila. Bolničar mi je z izrazom osuplosti na obrazu odkimal. Pred očmi se mi je stemnilo. Nekdo izmed letališkega osebja je pritekel do mene in me objel preko ramen.
»Že dobro,« sem mu dejal.
Namenil sem se nazaj proti najinemu staremu Armstrongu, ki je mestoma skorajda spominjal na kuhinjsko cedilo. Splezal sem po lestvi, da bi vzel razpelo, ki ga je Joey hranil poleg sedeža. Sedež je bil popolnoma okrvavljen in pred njim na tleh je ležala mlaka krvi. Vedel sem, da je bilo razpelo darilo njegove mame. Zato sem razpelo kasneje po pošti poslal Joeyevi materi.

Iz spominov me predramijo moji domači z glasnim govorjenjem, dokler jih ne prekine zven Big Bena in za njim silovito stopničasto valovito pritrkavanje manjših zvonov iz številnih cerkva. Voda še naprej kaplja v umivalnik.
»Imamo suverena! Danes je kronanje,« reče moja žena. Žena in hči se vzravnata in se obrneta proti oknu. Opazim, da imata obe orošene oči. Ko zvonjenje poneha, me nahranita s svežim jabolkom. Preden odideta, me poljubita in pogladita po roki. Jaz pa hočem zakričati, prekleto naj vendarle nekdo zapre vodo. Za njimi ostane tišina, le voda še naprej kaplja v umivalnik. Kmalu bo zopet prišla bolnišnična strežnica, ki me bo nahranila s kosilom.