Kad niko ne popušta

Ob pamet me spravlja!
Ves čas jo imam v mislih. Komaj izstopila je iz avta, pa jo že pogrešam.

Hlepim po njenih ustnicah iz katerih vrejo vame nova in nova zavračanja, čeprav sva se imela tisti večer ‘lepo’. Abnormalno lepo.
Pogledujem na telefon in čakam koščico, ki mi jo bo nedvomno vrgla, jaz pa jo bom pograbil kot razjarjen pitbul.

‘O, kostin’ga pa meče!’
Ja meče me! In ves čas vzdržuje to, da me meče. Z smsi, klici, sporočili na facebooku, slikami na mail. Na njih kakopak odgovarjam, se odzivam in se jih veselim. Kot mazohist novih udarcev, čeprav ve(m), da bo bolelo, da bodo nastale rane in da bodo nemara tudi brazgotine.
Le da mazohist ni tako teslo kot sem jaz in si vanje ne vtira soli.

Vsak dan – večkrat celo – ugotoviva še nekaj bizarno čudnega, kar naju veže in povezuje. Pa niti ne bom našteval, ker je tega preveč.
Stkala sva neko čudno vez, ki jo nobeden od naju ne želi in noče prekiniti. Čeprav ob tem oba trpiva in si delava težave. Tako sama sebi, kot tudi drug drugemu.

Krmarim med čermi zagledanosti, pohote, naklonjenosti, zaljubljenosti, ‘sorodnodušnosti’, pa spet pohote in spet zaljubljenosti. Seveda sem ob vsako že krepko butnil in moja ladja na tem razburkanem penečem morju čustvovanja in občutenja zgleda kot bi bi bila pravkar udeležena v topovski bitki s celo floto sovražnih ladij.
Drvi v pristan v katerem ne dobi dovoljenja za zasidranje.
V njem ima sidrišče drug brod.
Brod, s katerim nima toliko skupnega. A jebale te moreplovske asociacije!
Z nekom je!

Čeprav pa z nekom je, se vedno znova oglasi na enega izmed komunikacijskih načinov omenjenih zgoraj in potem blebetava, klepetava, razpredava, si zaupava najintimnejše detajle iz svojega življenja, najbolj temačne skrivnosti, segava v bližnjo in daljno prihodnost, kako bi bilo, kaj bi bilo, kam bi šla, kaj bi počela. Slikava iluzijo o nečem skupnem, izletu, počitnicah, sestavljava malodane sezname stvari, ki bi jih potrebovala za skupen oddih nekje, kjer bi se oddaljila od realnosti in civilizacijskih spon ter norm, ki nama ne dajo biti, se ob tem oba naslajava in uživava, a vse to potem preseka tole tukaj in zdaj.

Ob njej se počutim lepo. Toplo mi je pri srcu, lahko se pogovarjam z njo o čemerkoli, je bistra, razgledana, čudaška v najboljšem pomenu besede, odštekana prijateljica, ki sem ji na voljo kadarkoli. In verjamem, da je tudi obratno tako.
Če bi bila tip, bi bila definitivno moj najboljši prijatelj in zaupnik.
Toda ni … ima krasne joške, ima čudovito rit, ima slastn … Ne – to ni en tistih zapisov!
Očitno sem ta trenutek nasedel na čer zaljubljenosti.

Nočem je fukat!
Hočem se ljubiti z njo, hočem ji iti s prsti skozi lase, povohati njen vrat, jo poljubiti na ramo, prisloniti njeno glavo na moj prsni koš.
Nočem zavreči tega, čeprav je več kot očitno neko platonično sranje, ki si ga ne želim, ki ga ne potrebujem, in ki mi en kurc nuca.
Najlažje bi ji bilo reči:“ Veš kaj? Ko boš vedela kaj bi sploh rada, se oglasi. Cifro ‘maš, mail ‘maš, vse ‘maš. Zjasni se sebi, zjasni se njemu, zjasni se v glavnem in potem bova videla. Prav?“

Še najbolj pametno bi storil, ko bi ji rekel:“ Lej! Gon’ se v kurac! A misliš, da bom kar lazil za tabo, pa se ti udinjal in prosjačil za drobtine tvoje ljubezni in čakal, da ti dođe iz dupeta u glavu dok ja ćamim ko kreten i čekam kad ćeš da shvatiš, da bih mogo da budem najbolje što ti se ikad desilo, jebem li te blesava!? Shvatićeš, al bit če kasno!“
Ali pa ji preprosto neham odgovarjat, neham pisat tako njej kot o njej, ter s tem elegantno izpadnem šupčina, se oba po enem tednu postaviva na noge in ćao ragaci.

Najbrž pa bo tako, da si bova še vedno dopisovala in se klicala ter nadaljevala s tem procesom zatiranih in neizgovorjenih čustev, ki bodo enega ali drugega prej ali slej raztrgali.

Dokle, majku mu … ?

‘… e živote varalico stara …’