Stanje izravnavanja

Sinoči sem govoril s prijateljico, ki poučuje slovenščino na eni od osnovnih šol.
Dolgo se nisva niti slišala niti videla, pa sem se odločil, da jo bom malo poklical.
Rečeno- storjeno.

Že pred meseci sem ji prebral nekaj pravljic, ki sem jih bil spisal, ker sem želel slišati njeno mnenje. Vse so se ji zdele dobre, vendar se ji je zdelo, da ena od njih izstopa in da bi jo rada prebrala učencem.
Še enkrat sem se lotil branja pravljice ‘Zakaj žaba nima las?’, naredil nekaj manjših popravkov in se odločil, da ji jo pošljem na elektronsko pošto, natisnila si jo je in jo v enem od razredov tudi prebrala.

Še predno je začela, pa je kopici desetletnikov naročila, naj bodo kritični in povedo tudi, če jim kaj ni bilo všeč!
Povedala, mi je da se je otrokom zgodbica zelo dopadla, da so bili navdušeni nad rimami, za vajenca na muli pa menijo, da je car!
Super- otroci že vedo, kaj je dobro …
Njihovo mnenje je tako ali tako najbolj pomembno. Saj je pisana zanje.
Žal pa je tako, da širšemu krogu najbrž še lep čas ne bo na voljo …
Treba imat para.
Tisk stane!
Slikanica brez ilustracij pa tudi ni slikanica, ampak kup črk na papirju, ki otrok ne premami k temu, da bi jo vzeli v roke ali pa staršev k temu, da bi jo odprli in preverili še vsebino.
Še za pisanje si ne upam trditi, da imam povsem osvojeno to veščino premetavanja črk, si pa z gotovostjo upam reči, da risat ne znam, niti če bi bilo od tega odvisno moje življenje.

Vesel, a z grenkim priokusom, sem prebral še zadnje poglavje knjige, ki sem jo bral in zaspal, zjutraj pa sem prejel klic urednice … no, no, kar počasi, da ne bo kdo rekel:” A ne me jebat, so ga klicali!”
Fraza ‘naključje, ki ni naključje.’, ki se vseskozi ponavlja skozi knjigo, ki sem jo sinoči zaprl, se tokrat ni zgodilo, temveč me je klicala šefica iz lokalnega časopisa, če sem že videl izdajo za ta mesec.

“Ne še.”
“No, smo dali tvojo naslovko, dobiš denar, pa tudi za članek v prejšnji številki dobiš nakazano najbrž še ta teden … aja, pa še eno tvojo fotografijo smo dali za en oglas, če ti je prav.”

Seveda. Več ko uporabite mojega materiala, pa naj bo to članek ali pa fotka, več bo stricu kapnilo v mošnjiček in si bom lahko kupil tisto rezino sira, ki sem si jo prejšnji teden ogledoval v delikatesi, sem si mislil, pa me je brž prizemljila …

“Ampak ta ne bo nič plačana, saj veš, ne morem si privoščiti, da bi vsako stvar colala …”
“Nič hudega. Saj je bila na naslovnici prejšnji mesec tudi moja fotka, bo pa za tisto.”
“Ja neee, naslovnico plačamo samo, če jo naročimo!”
“Pa saj si me prosila naj ti pošljem kaj za naslovko.”
“Ja, ampak ti nisem rekla, da bo plačana! Veš, ljudje so veseli že, če jim kaj objavimo, sploh pa za naslovnico, in da je napisano čigava je. Če se misliš iti na tak način lahko zaključiva in se pač ne gremo več, jaz se ne mislim z vsakim bost!”

Jebemti, kot bi zahteval denar za nekaj, česar nisem naredil!
Kot bi prosil za vbogajme!
Ker je danes neka razstava, na katero sem mislil iti vreči oko, sem jo čez pol ure klical, da jo pobaram ali naj smatram, da smo zaključili s sodelovanjem ali naj kaj spišem.

“Ojla!”, se mi je prešerno oglasila na telefon, kot bi ne imela pred kratkim spora in bi bilo vse v najlepšem redu.
Bem ti miša, kot bi govoril z nekom drugim.
“Seveda, ti kar! Od tebe sem že navajena, da ne dobim kake fige! Napiši, kako fotko naredi.”

Saj ne da dobim za članek ali pa fotografijo kako omembe vredno vsoto, je pa v enem tromesečju za rezervoar bencina.
Pa ne vozim ne kakega hudo potratnega avtomobila, niti ne delam fur na svojo vikendico na hrvaški obali ali pa na smučanje v švicarske Alpe.

Čemu se mora človek postavljati na glavo, da dobi tisto kar meni, da si je zaslužil, in od kdaj je v razpisih za delovno mesto kot ena od prednosti podjetja redno plačilo!?