Kdo si, poet neznan,
skrivaš za imenom se neznanim,
ko izlivaš dušo svojo in srce,
v reko melodičnih besed,
ki same lezejo v uho...
Kdo si, poet neznan,
opisuješ nam naravo,
nje spremebo in pozabo.
Približaš jutranjo nam zarjo,
spremljaš sonce, ko gre za goro,
in pričakaš mesec svetli,
da razjasni ti oko,
ko v spremstvu zvezd žari močno...
Kdo si, poet neznan,
ki v stihih svojih, pričaraš dušo,
ranjeno in tenkočutno,
srce ljubezni polno,
ki iz brazgotin ti krvavi in strasti,
ki vre iz tebe, a jo le v besede spremeniš...
Kdo si, poet neznan,
spoznala bi te rada,
da skupaj bi pisala,
stihe in globino njih spoznala,
naj besede tečejo, kot reka,
da v srcu ostane le oseka...