Ledenični se zdijo danes morski valovi... Na bregu, pod obzidjem starega malega mesta sedim, s pisanimi nožicami po vodi drsim. Utapljam smrad preminulih spominjanj, iščem polna, upajoča, vročična uteho med molekulami slanosti. V domovanju planktona mešam in škropim svoje razprte pore, ki sem jih okrasila z roza biseri. (Pre)majhne kroglice in čudeži... Obstala sem med visokimi svodi sončnih žarkov drugega decembra, naslonjena na večnost morskega zraka, z nasmehom svobodnega niča, z lončkom iz papirja, oklepajoč kavo, ki zna iti.
Morda bom danes spet srečna za trenutek, dva. Dotaknilo se me je nekaj globoko, skoraj na dnu zavedanja,..., spila sem požirek opranih oči, in spet poletela više, nad ceste in igrišča temačnih laži, ki so me polnile, ko so mi obljubljali, da me bodo varovali in ljubili.
Bredem po spolzkih kamnih v razpenjeno morsko globočino in boleči vodeni mraz, ki stiska okoli pasu, ustavlja srce, krči žilje, prazni misli, taisti mraz šepeče: "Pozabi, izmij, ne bom te ranil, očistil te bom, da se boš lahko prelepa zagrnila v današnji plašč smrti in jutri boš na obali Pogrebcev srečala ljubezen, ki te bo obdržala v tihi večnosti sreče nenarisanih ljudi."
Vedno iste misli. S praznimi očmi ljubimcev, ki me nikoli niso prijeli, nikoli imeli.
Padla je že noč... Oljnato črna morska in topa črnina neba. Moj sij in roza biseri prebadajo to črnino pokopanih dni.
Lahko noč, morje. Lahko noč, valoviti.
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
