Jesen čez gmajne je škrlat razlila,
iz sivih krošenj stresajo se sanje
in trudno zemljo zasnežijo v spanje,
da zopet v novo bo življenje vzklila.
Kam kliče ruja me skrivnostna sila?
S teboj, oktober, grem na potovanje.
Jesen čez gmajne je škrlat razlila,
iz sivih krošenj stresajo se sanje.
Na skupno pot že z rojstvom sva zavila,
spotikala ob ostro se kamenje,
prešla skrbi, ki nosi jih življenje,
in vsako leto znova se vzljubila.
Jesen čez gmajne je škrlat razlila ...