ŽIVETI

Spet zaznavam vonj divjih rož,
saj je čas lahnih poletnih kril
in strast je še vedno rdeče barve,
lucidni duh pa zanemari število let.

Vsak dan se srečam s svojim obrazom,
vrtim razpoloženjski prstan,
s katerim ne morem odpirati konzerv,
saj spreminja le barve v mavrični spekter.

Idealiziranje ima poseben čar,
dokler se ne zavem pomanjkljivosti.
Družim se z nebom, nanj rišem ogenj
in v zanosu globoko diham čist zrak.

Vse tisto na obali je bilo kratko
in razmišljam, če se je sploh zgodilo.
Pohodil sem svoj ponos, da ne bi izgubil
česar mogoče sploh nimam in ne bom imel.

Brez bujno cvetočih rož na oknih,
brez svetlega sončnega žarka v duši
in tega, da želim, močno čutim,
bi luna zbledela kot žerjavica v kaminu.

Redko drevo cvete le enkrat,
njegovi plodovi zadnjikrat dozorijo,
listje se odene v škrlat, se posuši
in veje so brez upanja na pomlad.

Jože Brenčič