Zasvetila je nova zvezda
in luna je bila kot zlata senca
potopljena v srebro.
Čemu sem tako dolgo strmel v ogenj?
Ničesar nisem videl, nobenega znamenja,
po katerem bi se ravnal.
Naj očistim čevlje sovražniku?
Rahla sapa mi drsi čez obraz
in mrši tvoje kodre.
Veter sem, ki ti kodra lase,
ti se pa umikaš
kot mlakam na blatni poti.
Tu sem, ves nemiren
s srcem polnim črnega vina,
drevo oropano listja.
Čemu bi bilo cvetje na mizi,
in slike na stenah?
Naj nikjer ne ostane nič.
Na ustnicah še počiva poljub,
obraz ti je okamenel,
šepetam imena ptic, trav in dreves.
Jože Brenčič
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
