ZDAJ JE PRAVI TRENUTEK

Milijon let gori med nama,
milijon let, v katerih so izumirale vrste
in se rojevale na istem mestu nautilusa,
v katerih so se vrstili vlažni dnevi in deževne noči,
sušna obdobja in žgoča sonca,
da je morje skoraj vrelo.
Posejana so bila semena, dozorela prej,
preden so našla drstišče v modri svetlobi globin,
kjer samozadostnost ni omogočala združitve
nad še vedno delujočimi kraterji.
Samo naključje je odločilo,
da nisva pračloveka,
Kleopatra in Cezar, Marie in Pierre Curie,
Tristan in Izolda, očarana z zvoki harfe,
na katero igrajo vetrovi morja;
Orfej in Evridika sva, Romeo in Julija,
dve enako izgubljeni školjki, ujeti v hip.
V njem smrtniki preštevamo svoja leta,
izgubljene priložnosti, srečne trenutke, ki so edino, kar šteje
in o čemer je pel Orfej do svojega bridkega konca.
In vendar je hip, vidiš, hip:
ali blodnja ali slepljenje ali privid
leč , skozi katere se vidiva enaka in blizu,
v drugem hipu različna,
kar naju povezuje in privlači,
ločuje in odbija, mede kot sneg z neba,
kjer sva najneznatnejši snežinki neimenovanega oblaka.
Milijon let je in vendar se zdi,
da je ravno zdaj tisti trenutek
za preseganje ekstremnega tlaka nad globino

Jože Brenčič