V NEMIRNI REKI

Razkošje solz še vedno lebdi nad vsem,
zavedam se, da imperija ne zgradijo angeli,
eno na drugo se nizajo leta, opeke zidov,
pod nogami izginjajo stopnice do groba.
Preživela sem samoto, bolečino,
še smrt bi izginila v teh rokah, tvojih rokah,
ki so odločne in najdejo skrite točke,
prebudijo iz sna, kar je davno zaspalo:
oživele so ribe v nemirni reki, spet kljubujejo
brzicam, plavajo proti toku, najdejo tolmun,
vzleteli so metulji, sanjajoče puščice,
s prvim mrakom so se podali na pot -
cela vojska rož je vstala, da bi bila bitko
proti koncu, proti lastni minljivosti.
Trave valovijo in krila živahno trepetajo,
čutim nemirno kri, vznesenost, ki ji ni mar ura,
ne umetno postavljene trdnjave.
Vse tegobe izginejo v nekaj vzdihih, v šepetu,
v preletu divjih gosi nad fantazijskim večerom.
Borovnice so sladke, nabral si jih v bujnih hostah,
nestrpno okušaš njihove sokove.
Zlijem se s tvojim ritmom v melodijo,
kamnosek jo seče v spomin,
strune so napete in ječijo v globinah,
kot bi molile blodnim prstom v čast.
Na mojem pašniku so ovce, ki mislijo, da so volkovi,
bele na belih rjuhah med srednjeveškimi pastirji,
oznanjujoče čisto jutro v drhtečem meketanju.
Peresa so poravnana, spet na svojem mestu,
jutranji žarki poudarjajo njihov večni lesk,
roke, močne kot menhirji, ohranijo objem.

Jože Brenčič