Videl sem znamenja,
pod vodo zaslutil nevidno čer,
loščil dragocenost
v vzdušju rahločutnosti ob fosforescenci
in kot entomostraca občudoval iskreče bitje,
ki se je lesketalo
kot bi zablestela zvezda na nebu.
Morske širjave ne morem izmeriti s prgiščem,
ne s pedjo razmejiti neba,
z merico stehtati gora in gričev.
V duhu rišem mračno čelo,
spačene ustnice in obsojajoče oči,
tipalke morskih vetrnic so prepovedane
in nikoli ne bom vedel njihovih imen,
dragulj se je sesul v prah,
ki je ostal raztresen po otoku.
Nič ne more rasti tu,
ne drevesa, ne trava,
še manj najlepša roža,
modras se je zavlekel v srce.
Kdo soncu določa pot?
Zrak je prepojen s slanimi kapljami,
zemljevid se krči,
na meje je legla megla apostazije,
skozi solze zrem na sivo morje,
ne znam prositi, samo prenesti.
Nočni kriki galebov razjedajo misli,
valovi so glasni in povzročajo erozijo,
na pesku so obležali ostanki sanj,
ušesa so se razcvetela v vroče rože:
crescendo. Diminuendo. Tišina.
Jože Brenčič
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
