V krvi obstaja neka snov,
vedno znova sproža iluzije
in lucidnost ne pomaga,
če ne zna videti šibkih točk.
Drobovje mi je podrejeno,
vseeno deluje neodvisno od volje,
kaj bi želel ali hotel
Notranja senca se je odzvala,
ko so padale ostre kaplje:
niso ostale na površini,
prodrle so globoko v sredico
ranile duha in zmedle misli.
Valovi me ne božajo,
odnašajo me v neznano,
ne na prijeten sanjski kraj,
vlečejo me v globino na dno,
da bom tam ostal za vedno.
Jože Brenčič