ODLAŠANJE

Nasmeh zmrzuje na kockah,
na granitu leži bel cvet,
tesnobna misel je ostra,
vetra piš razpiha led.
Oviješ me v prelestne barve,
odeneš v škrlatno listje,
da ptice misli ne zaledenijo
in ne obležim potrt.
Moram oditi, je misel vsiljiva,
razkuštranih las, skljuvan od ptic,
v jokajočem novembrskem večeru
za sončnim se žarkom oziram.
Kot tujec se plazim v temi,
tihotapim se v sanje in kradem,
pustošim in ropam, hitim
z odpiranjem listov pomladi.
Osveži me, majsko deževje,
vonj cvetja prijetno omami,
krik ptic me uspe zadržati,
odhod preložim do jeseni.

Jože Brenčič