Na svoje opozarjaš me napake,
če sploh so, jih ne opazim,
nočem zgolj trenutne sreče,
ki bi jo trajanje omejevalo.
Presenečen od domislic tvojih:
nohti rdeči skladno urejeni,
zlata črta jih deli na polovico,
na njih v črni so napisane iniciale.
Pomladni veter toplo veje
čez obarvano jesensko listje,
škrlat vnemirjeno trepeče,
oltar ljubezni ves žari v plamenu.
V kimonu iz rdeče svile,
v naročju mojem čakaš jutro,
ki sledi vznemirljivemu večeru,
pozabljeno v kotičku vsakem oživi.
Da niso samo sanje, mi potrdi sonce,
ni vse plod želja jesenskih, domišljije,
toplo se me je nežno dotaknilo,
v poljubu združena enako si želiva.
Jože Brenčič
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
