Prihajava proti obronku gozda
po blatni cesti z globokimi kolesnicami.
Hladen zrak boža najini čeli,
kaplje znoja se leskečejo na njiju.
Tudi na steklih je neprosojna meglica,
odvrača poglede tujih ljudi.
Na čevlje se lepi vlažno listje,
mrak se spušča med veje dreves.
Tako hitro se je iztekla ura vročice,
kot bi kdo obljubljal lansko mavrico,
ki bi le za trenutek obarvala pusto nebo.
Ura, sladica zagrenjenemu življenju,
sončna toplota, ki požlahtni trpek grozd,
omami prihajajoči čas in ga spremeni v sanje.
Ura, ki omehča kisle drnulje, poboža misli,
prikliče izraz blaženosti, ki ga ljubiš.
Pozabim morast sen, ki se ježi za bodečo žico,
z nasmehom hodim med šepetajočimi hrasti,
nočem oddaljevanja v sence nepomembnosti,
v umetno in pretirano varnostno razdaljo.
Ne bom mislil na mračne črne ptiče,
ki bodo, ne vem kdaj, polagali katafalk.
O, da se ne bi nikoli moralo končati!
V tej uri, ki naju prevzema, pozabiva usodo.
Preprosto prenehajva verjeti, da obstaja!
Za ljubezen ni potreben doktorat,
želja je najvišji izkaz pristnega čustva.
Pod jesensko zaveso se čudeži ne dogajajo,
treba je le živeti. Pričakajo jih najbolj obupani.
Pot predanosti se ne konča na robu gozda
z nepregledno podrastjo in spolzkimi gobami.
Ne izgubi se v mehkobi meglic, ki jih ljubiš.
Jože Brenčič
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
