Vsak cvet ne more biti moja roža,
sivi lasje okrasno niso cvetje,
kjer vlada zima, daleč je poletje,
mi lep spomin srce drhteče boža.
Vedno kaj ostane, da oko solzi,
nepozaben spomin živi na čase,
ponosen sem bil nate, tudi nase,
čutil nisem, da med prsti čas polzi.
Naj dušo tvojo rdeči cvet ogreje,
da radost težko misel ti prežene,
srce poskočno žene kri hitreje,
pesmi spet pojo v duši lahne ptice,
topel veter skozi lase zaveje,
cvetočih vrtnic polne so gredice.
Jože Brenčič