KAM

Vse vogale megla je ovila,
mi odpreti oken ne pusti,
da se ne bi v dušo naselila,
nevidne naredila vse pasti.

Previdno do vogala tipam,
moj negotov je vsak korak,
nemočno v stiski hlipam,
izhoda ni, drsim v blodnjak.

O besedah tvojih le ugibam,
pustile so v duši ostro sled,
na trenutkih lepih se zazibam,
iščem žarek in v mislih red.

Slišim potok s pesmijo brzic,
ni več beline, jasno vidim pot,
veseli me spev svobodnih ptic,
nedaleč stran se sveti kažipot.

Jože Brenčič