Kačo takoj spoznam po njenih hladnih očeh
ki imajo neprizadet izraz, delujejo mrtvo,
ker je iskra čustva ugasnila.
Spoznal bi jo med tisočimi ženskami:
mamljivi nasmešek, ki obljublja sámo temo,
tako vabljiv, da je zapeljal Evo:
podlegla je njegovim čarom,
in tvegala izgon iz rajskega sadovnjaka.
V meni je vse preveč spominov,
česar se um ne nauči, si zapomni srce, zato ni čudno,
da sem po tolikih letih uničenih upanj in razočaranj
postal cinik, pa mi je vseeno njena mladost
vrnila vero v nedolžnost.
Lepša je manj bleščeča in čistejša polt
kot ostre luske z lepoto, ovito v strup,
z volčjo nravjo, ki se skriva v podobi ovce,
in so napram njej najhujše zverine prav krotke.
Ne bi bil rad kačji pastir, neuspešen krotilec s piščaljo,
nimam časa za igre, kot je dresura zmajev, bruhajočih ogenj,
ki bi ga moral gasiti z bolečino in jedkostjo.
Kazalci se vrtijo veliko prehitro in led se topi,
še enkrat ne bom zdrsnil na njem. Nočem se raniti
na trnjastem grmovju, ki ga rabiš za svoje vrtnice,
da lahko nepoškodovana hodiš po moškem svetu.
Včasih vem, da gledam hudiču v obraz,
vem, in kljub temu obožujem rdeče oči,
včasih kot pijan stopim nevarno na rob,
kjer se ironija združi z nasprotujočo resnico.
Življenje je polno nevarnosti, groze, zmot in domišljije,
iger, s katerimi se poigrava hladna kri.
S plazilci in dvoživkami, s puščavami in ledenimi gorami
živim in tvegam na poti, polni predsodkov in absurda.
Jože Brenčič
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
